ZVEZDANINA MODROST
Jezen sem na starše, ne cenijo me, ne mojega denarja in pomoči ...
Naj fant iz majhnega slovenskega mesta spet vse požre in se umakne?
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Spoštovana Zvezdana! Pišem ti iz tujine. Sem iz majhnega slovenskega mesta, kjer sem končal šolo in odšel v beli svet za delom. Doma imam družino, mamo in očeta, brata. Na obiskih sem srečal ljubezen svojega življenja, se z njo poročil, ona živi še pri mojih starših. Jaz delam cele dneve, domov pošiljam zajeten kupček denarja, nekaj staršem, nekaj ženi. Doma živi tudi brat, ki ne dela nič in živi na plečih staršev. Moj cilj je, da prihranim dovolj denarja, da ustvarim dom sebi in ženi kar tukaj, na tujem, kjer vidim najino prihodnost. Ampak doma je vse narobe, oče je začel piti in pijan maltretira mamo in mojo ženo. Brata se boji, ker je agresiven (tudi) pijanec, in ga preživlja brez besed. Mojo ženo, ki hodi v službo in jim doma pomaga pri vseh opravilih, obtožuje priskledništva, nenehno kritizira, maltretira, ker ima nalakirane nohte, ko pa je pijan, jo tudi nadleguje. Zdaj jo meče iz hiše, da se je preselila k prijateljici. Moja mama, ki se ves čas pritožuje čez življenje, naredi pa ničesar, se je postavila na njegovo stran in meni se daleč od doma kar meša od jeze. Ta trenutek ne morem pripeljati žene k sebi, ker živim v samskem domu s samimi moškimi ter ne morem tako hitro najti stanovanja za naju. Jezen sem na starše, ne cenijo me, ne mojega denarja in pomoči ... Pa kaj je narobe z njimi, nikoli se niso ukvarjali z mano (no, tepli so me), ves čas sem delal na kmetiji in vedno vse požiral. Naj spet vse požrem in se umaknem?
Ignac
Dragi Ignac,
žalostno je tvoje pismo, žalosten dokaz, da je družina prostor največjih zlorab in bolečin. Družina, ki bi pregovorno morala biti varen prostor za vse, saj nas najbolj zaznamuje, je prepogosto pravo bojišče različnih travm, egoizmov in gnojišče medsebojnih odnosov. Mislim, da ni družine, ki v omarah ne bi skrivala okostnjakov, pridušenih zlorab, laži in manipulacij.
Družina je še vedno pod hudim pritiskom preživetih pravil, kaj se sme in kaj ne, narobe obrnjenih vlog in smetišče mrtvih odnosov med možem in ženo. Še vedno visi nad njo pritisk javnosti, kaj bodo rekli sosedi, hkrati doživljamo kruto realnost, da sosedi ne mignejo s prstom, čeprav vedo, da se tam dogajajo hude reči. Vse, kar zmoremo, je, da se zgražamo in po vogalih šepetamo, kako globoko so zabredli, pretepenim ženskam in otrokom pa ponavadi prepozno pomagamo.
Alkohol je doma v preveč slovenskih družinah in ne vem, ali se na tem področju kaj premika na bolje. Sveta jeza me prime, ko pomislim, da sprejema slovenska družba alkoholizem kot del folklore, nekaj normalnega, da je kozarček rujnega bolj pomemben kot lep odnos, lasten srečen otrok. To značajsko slabištvo, ki zmaguje na družabnih dogodkih, veselicah, rojstnih dnevih, mi gre na bruhanje. Ne moraliziram, spij kozarček ali dva, ampak potem nehaj. Premagaj sebe in svojo globoko, pritlehno nemoč in reci NE! Reci NE kozarčku preveč, reci NE svoji nemoči, reci NE svojemu egu, ki bi se rad napojil moči in maltretiral vse okoli sebe, omamljen od privida lastne vrednosti.
Nimaš kaj, tvoj oče po vsej verjetnosti nikoli ne bo priznal, da je pijanec, možgani so mu že otrdeli, slep je za toplino, širino, ljubezni v njem ni. Ne do sebe ne do drugih. Ne vem, kaj ga lahko ustavi, ti prav gotovo ne. Te je škoda, raje porabi čas za lepše in bolj koristne stvari.
Tvoja mama je značilna žrtev, v njenih rokah je ključ do rešitve vaše 'družine', čeprav tudi zanjo mislim, da je njen vlak že odpeljal. Svoje polomljene hrbtenice zdrave samopodobe ni nikoli negovala, po mnogih letih samozatajevanja in služenja drugim se je dokončno zlomila in zdaj zna samo še kimati. Mislim, da se je tokrat predala, nima moči, da bi se postavila, vsaj kot tvoja mama, zate, za tvojo ženo in vama pomagala. Kolikor razumem, gre še za pol leta, ko si izračunal, da bi se žena lahko preselila k tebi.
Glede na to, da plačuješ najemnino in stroške, jim pravzaprav nisi dolžan ničesar. Če ti ne dovolita, da tvoja žena živi v tvoji nekdanji sobi, pa je to, na žalost in srečo, njuna stvar. Na srečo, ker se boš lahko zdaj spogledal z realnostjo svoje družine, njeno pravo vrednostjo. Ne bodi žalosten ali ogorčen (več kot toliko časa, kolikor ga potrebuješ, da razumeš), življenje ni pravično, nikjer ni dokaza, da je vedno žalostno ali vedno veselo.
To je pravzaprav odlična priložnost, da z ženo postavita dobre in zdrave temelje svoje družine in se dogovorita, kakšna je vajina idealna družina. Oba očitno prihajata iz družin, ki ne bi smele nositi tega imena, in zdaj lahko preverita, katere ostanke teh bolnih struktur, odnosov sta prinesla s seboj v vajin odnos.
Do takrat pa se znajdita, vedno se najde rešitev. Ker sta mlada, ker imata prijatelje. Bistveno je, da ne meljeta cele dneve grdih stvari o svoji družini. To vama jemlje dragoceno moč, da pogledata v prihodnost, pa še popolnoma nekoristno je, ker nikogar ne bosta mogla spremeniti ali v kaj prepričati. Sprejmi svojo družino, kot je, če čutiš, da z njimi ne bi rad imel stikov, ni s tem nič narobe.
Prekini jih in jih imej v srcu rad (če se da), ne obsojaj jih, ohrani najlepše spomine nanje. Spoštuj jih, ker so ti dali življenje in priložnost, da vsaj TI narediš ta svet boljši.
Ljubezen je ključ, najprej do sebe!
Ignac
Dragi Ignac,
žalostno je tvoje pismo, žalosten dokaz, da je družina prostor največjih zlorab in bolečin. Družina, ki bi pregovorno morala biti varen prostor za vse, saj nas najbolj zaznamuje, je prepogosto pravo bojišče različnih travm, egoizmov in gnojišče medsebojnih odnosov. Mislim, da ni družine, ki v omarah ne bi skrivala okostnjakov, pridušenih zlorab, laži in manipulacij.
Družina je še vedno pod hudim pritiskom preživetih pravil, kaj se sme in kaj ne, narobe obrnjenih vlog in smetišče mrtvih odnosov med možem in ženo. Še vedno visi nad njo pritisk javnosti, kaj bodo rekli sosedi, hkrati doživljamo kruto realnost, da sosedi ne mignejo s prstom, čeprav vedo, da se tam dogajajo hude reči. Vse, kar zmoremo, je, da se zgražamo in po vogalih šepetamo, kako globoko so zabredli, pretepenim ženskam in otrokom pa ponavadi prepozno pomagamo.
Sprejmi svojo družino, kot je, če čutiš, da z njimi ne bi rad imel stikov, ni s tem nič narobe. Prekini jih in jih imej v srcu rad.
Alkohol je doma v preveč slovenskih družinah in ne vem, ali se na tem področju kaj premika na bolje. Sveta jeza me prime, ko pomislim, da sprejema slovenska družba alkoholizem kot del folklore, nekaj normalnega, da je kozarček rujnega bolj pomemben kot lep odnos, lasten srečen otrok. To značajsko slabištvo, ki zmaguje na družabnih dogodkih, veselicah, rojstnih dnevih, mi gre na bruhanje. Ne moraliziram, spij kozarček ali dva, ampak potem nehaj. Premagaj sebe in svojo globoko, pritlehno nemoč in reci NE! Reci NE kozarčku preveč, reci NE svoji nemoči, reci NE svojemu egu, ki bi se rad napojil moči in maltretiral vse okoli sebe, omamljen od privida lastne vrednosti.
Nimaš kaj, tvoj oče po vsej verjetnosti nikoli ne bo priznal, da je pijanec, možgani so mu že otrdeli, slep je za toplino, širino, ljubezni v njem ni. Ne do sebe ne do drugih. Ne vem, kaj ga lahko ustavi, ti prav gotovo ne. Te je škoda, raje porabi čas za lepše in bolj koristne stvari.
Tvoja mama je značilna žrtev, v njenih rokah je ključ do rešitve vaše 'družine', čeprav tudi zanjo mislim, da je njen vlak že odpeljal. Svoje polomljene hrbtenice zdrave samopodobe ni nikoli negovala, po mnogih letih samozatajevanja in služenja drugim se je dokončno zlomila in zdaj zna samo še kimati. Mislim, da se je tokrat predala, nima moči, da bi se postavila, vsaj kot tvoja mama, zate, za tvojo ženo in vama pomagala. Kolikor razumem, gre še za pol leta, ko si izračunal, da bi se žena lahko preselila k tebi.
Glede na to, da plačuješ najemnino in stroške, jim pravzaprav nisi dolžan ničesar. Če ti ne dovolita, da tvoja žena živi v tvoji nekdanji sobi, pa je to, na žalost in srečo, njuna stvar. Na srečo, ker se boš lahko zdaj spogledal z realnostjo svoje družine, njeno pravo vrednostjo. Ne bodi žalosten ali ogorčen (več kot toliko časa, kolikor ga potrebuješ, da razumeš), življenje ni pravično, nikjer ni dokaza, da je vedno žalostno ali vedno veselo.
To je pravzaprav odlična priložnost, da z ženo postavita dobre in zdrave temelje svoje družine in se dogovorita, kakšna je vajina idealna družina. Oba očitno prihajata iz družin, ki ne bi smele nositi tega imena, in zdaj lahko preverita, katere ostanke teh bolnih struktur, odnosov sta prinesla s seboj v vajin odnos.
Do takrat pa se znajdita, vedno se najde rešitev. Ker sta mlada, ker imata prijatelje. Bistveno je, da ne meljeta cele dneve grdih stvari o svoji družini. To vama jemlje dragoceno moč, da pogledata v prihodnost, pa še popolnoma nekoristno je, ker nikogar ne bosta mogla spremeniti ali v kaj prepričati. Sprejmi svojo družino, kot je, če čutiš, da z njimi ne bi rad imel stikov, ni s tem nič narobe.
Prekini jih in jih imej v srcu rad (če se da), ne obsojaj jih, ohrani najlepše spomine nanje. Spoštuj jih, ker so ti dali življenje in priložnost, da vsaj TI narediš ta svet boljši.
Ljubezen je ključ, najprej do sebe!
