ZVEZDANINA MODROST
Jože šokiral: »Moja beseda je glavna, pa tudi kakšno klofuto je že dobila«
Spoštovana Zvezdana! Ne morem vas več brati, meni se vse zdi skupaj skrajno neumno in butasto. Vprašanja ljudi in vaši odgovori. Eno samo jamranje in jokanje nad usodo, nobeden pa ni lačen, gol, zares reven. Tisti bi lahko pisali, pa so tiho in preživljajo življenje, kakor vedo in znajo. Potem pa nam neke kvazi terapevtke in samooklicane zdraviteljice perejo možgane, kako moraš biti dober, sočuten. Spodbujate ženske, da se ločujejo, da dvigajo glavo ... Jaz se strinjam z gospo, nekdanjo ravnateljico, ki je na facebooku napisala, da si je tista sodnica zaslužila batine. Toliko govorjenja okoli tega, ker jih je ena dobila po riti (ali gobcu), potem pa se je tako ali tako izkazalo, da je ni premlatil mož. Pa tudi če bi jo on, kdo se ima pravico vtikati v to?! Sem izobražen moški, a moja žena ve, kaj je red in kaj mora početi, ko me ni. Moja beseda je glavna, pa tudi kakšno klofuto je že dobila. Vse skupaj je zelo enostavno, vedeti je treba, kdo odloča. Zato se mi tudi gabi, ko se ženske dvigajo in bi bile rade enako plačane kot mi. Nismo enaki pa pika. Država je s pomehkuženimi moškimi pogrnila na celi črti, ni več pokončnosti, pravih meril, ker se vsi prilagajo neki ženski logiki. Ki to sploh ni, to je neko histerično jamranje, ki spušča v našo državo tujce, kot bi šlo za naše otroke. Podpisujem se s pravim imenom, da ne boste mislili, da se vas bojim! Nehate že opletati z jezikom in se podredite, tako kot je prav! Jože
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar. FOTO: Dejan Nikolic
Dragi Jože!
Zaradi vašega dolgega jezika in pomanjkanja spoštljivosti vas bom kar naravnost vprašala: ali imate res tako majhnega, da mi morate celo pisati, da se vsaj malce potolažite? Lahko ustrahujete ženo, otroke, celo podrejene, mene pa res ne morete. Če vam ni všeč moje pisanje, ga gladko preskočite, čisto zares ne bom užaljena. V mojem življenju takšnih primerkov človeške vrste, kot ste vi, NI. Se me, tako je videti, v velikem loku izogibajo, kar je več kot odlično. Nesoglasij in sporov je na svetu preveč, zakaj bi bila še jaz del njih?!
Dragi gospod Jože, mi verjamete, da v vašem pisanju vidim prestrašenega človeka, moškega, ki ima velik problem s samozavestjo in lastno vrednostjo. Eni jamrajo, vi kričite in žalite. Ampak vse je človeška bolečina. Zakaj bi vas sicer tako živcirala enakopravnost med spoloma. Enake možnosti, enako plačilo za enako delo, ne glede na spol, je človekova osnovna pravica, ne novodobna izmišljotina. Na kraj pameti mi ne pade, da bi vam rekla, da se poskušajte vživeti v vlogo ženske, ker tega zagotovo niste sposobni. A sposobnost vživljanja v kožo drugega je test odraslosti, zrelosti. Ko je človek tega sposoben, je njegov psihološki in socialni razvoj dosegel stopnjo, ko se odraslemu lahko reče, da je človek.
Vem, da niste edini, ki tako razmišlja, in v osnovi se ne ukvarjam z vami. Imam dovolj dela s sabo in tistimi, ki se želijo dotakniti modrosti življenja. Nikoli v življenju nisem napadla koga s svojo življenjsko filozofijo, neargumentirano, da nima prav ali je v osnovi kreten, ker je moški. Nisem pa neobčutljiva za agresijo, ko hoče nekdo upravičiti udarce, češ da jih je drugi potreben. Tukaj sem ničelno tolerantna. Nasilje sicer razumem, vem, kaj se dogaja s človekom, ki je agresiven, a ga v nobenem primeru ne odobravam in podpiram. Človek se zateče k fizični sili, ko ga je strah, ko izgubi kompas, se v stiski prižge njegov vzorec iz otroštva.
Vem tudi, da mnogi, predvsem ženske v vlogi žrtve, prav tako nezavedno odigravajo svoj vzorec iz otroštva. Fizično ali psihično nasilje, ki so ga doživele kot punčke, so v stiski spremenile v obliko ljubezni, katere jezik edino poznajo. To so najtežji vzorci, ki so nam jih naložili starši, in že ozavestiti jih je težko, kaj šele dvigniti glavo in reči NE. Ne bi bila v tvoji kleti življenja, jeza na državo, na vse, kar ni po tvojih vatlih, mora biti neskončna. Verjetno se družiš z enako mislečimi in upam, da vsaj kdaj odpreš vrata v srce in le zapiha vanj kakšen vetrc tolerance. Kaj so zate prava merila? Kaj je zate pokončnost? Kaj je zate avtoriteta?
Razjasnimo si pojem avtoriteta.
Rozana Bažec (Akademija za psihosintezo) razmišlja:
»Učitelj je bil pravičen, strog, srčen, vedno je znal pritegniti moje zanimanje za predmet; šef je bil človeški, razumel je bolezen, sprejemal pomanjkljivosti in pohvalil prednosti. Moje doživljanje avtoritete sega globlje od funkcije ali vloge človeka. Sega v globine njega samega, njegove človečnosti, sočutja, samospoštovanja, zaupanja, samoobvladovanja, … In tako dojamem, da je avtoriteta nekaj, kar prihaja iz človeka in se sreča s tistim, kar oseba opravlja kot poklic, funkcijo in vlogo ... Misli, ki se odvijajo, se spominjajo avtoritete, ki je izhajala zgolj iz funkcije ali vloge. Žal so tukaj predvsem prisotne drugačne lastnosti: nedostopnost, hladnost, vzvišenost, včasih celo napuh, okostenelost, neprilagodljivost, želja po moči in prepričanost, da je do nje upravičen. In kar me je najbolj motilo: ni bilo stika. Bil je odnos med mano in njegovo funkcijo, ne odnos med mano in njo ali njim kot subjektom.
Danes, po letih psihološkega dela in izobraževanja, lahko bolje in globlje razumem težave avtoritete. Lahko bi rekli, da sta dve obliki avtoritete. Avtoriteta, ki izhaja iz funkcije, vloge ali poklica, ki ga opravljamo. Ter druga oblika avtoritete, ki izvira iz nas samih, naše osebnosti, našega jaza. Obe avtoriteti sta pomembni in potrebni, in če želimo zares biti zdrava avtoriteta, je treba težiti k temu, da ju združimo, povežemo, naredimo sintezo obeh.«
Če si res izobražen, boš vsaj poskušal razumeti.
Vse dobro, zaljubi se no malo v življenje!
Zaradi vašega dolgega jezika in pomanjkanja spoštljivosti vas bom kar naravnost vprašala: ali imate res tako majhnega, da mi morate celo pisati, da se vsaj malce potolažite? Lahko ustrahujete ženo, otroke, celo podrejene, mene pa res ne morete. Če vam ni všeč moje pisanje, ga gladko preskočite, čisto zares ne bom užaljena. V mojem življenju takšnih primerkov človeške vrste, kot ste vi, NI. Se me, tako je videti, v velikem loku izogibajo, kar je več kot odlično. Nesoglasij in sporov je na svetu preveč, zakaj bi bila še jaz del njih?!
Dragi gospod Jože, mi verjamete, da v vašem pisanju vidim prestrašenega človeka, moškega, ki ima velik problem s samozavestjo in lastno vrednostjo. Eni jamrajo, vi kričite in žalite. Ampak vse je človeška bolečina. Zakaj bi vas sicer tako živcirala enakopravnost med spoloma. Enake možnosti, enako plačilo za enako delo, ne glede na spol, je človekova osnovna pravica, ne novodobna izmišljotina. Na kraj pameti mi ne pade, da bi vam rekla, da se poskušajte vživeti v vlogo ženske, ker tega zagotovo niste sposobni. A sposobnost vživljanja v kožo drugega je test odraslosti, zrelosti. Ko je človek tega sposoben, je njegov psihološki in socialni razvoj dosegel stopnjo, ko se odraslemu lahko reče, da je človek.
Vem, da niste edini, ki tako razmišlja, in v osnovi se ne ukvarjam z vami. Imam dovolj dela s sabo in tistimi, ki se želijo dotakniti modrosti življenja. Nikoli v življenju nisem napadla koga s svojo življenjsko filozofijo, neargumentirano, da nima prav ali je v osnovi kreten, ker je moški. Nisem pa neobčutljiva za agresijo, ko hoče nekdo upravičiti udarce, češ da jih je drugi potreben. Tukaj sem ničelno tolerantna. Nasilje sicer razumem, vem, kaj se dogaja s človekom, ki je agresiven, a ga v nobenem primeru ne odobravam in podpiram. Človek se zateče k fizični sili, ko ga je strah, ko izgubi kompas, se v stiski prižge njegov vzorec iz otroštva.
Ali imate res tako majhnega, da mi morate pisati, da se vsaj malce potolažite? Lahko ustrahujete ženo, otroke, podrejene, mene pa res ne morete.
Vem tudi, da mnogi, predvsem ženske v vlogi žrtve, prav tako nezavedno odigravajo svoj vzorec iz otroštva. Fizično ali psihično nasilje, ki so ga doživele kot punčke, so v stiski spremenile v obliko ljubezni, katere jezik edino poznajo. To so najtežji vzorci, ki so nam jih naložili starši, in že ozavestiti jih je težko, kaj šele dvigniti glavo in reči NE. Ne bi bila v tvoji kleti življenja, jeza na državo, na vse, kar ni po tvojih vatlih, mora biti neskončna. Verjetno se družiš z enako mislečimi in upam, da vsaj kdaj odpreš vrata v srce in le zapiha vanj kakšen vetrc tolerance. Kaj so zate prava merila? Kaj je zate pokončnost? Kaj je zate avtoriteta?
Razjasnimo si pojem avtoriteta.
Rozana Bažec (Akademija za psihosintezo) razmišlja:
»Učitelj je bil pravičen, strog, srčen, vedno je znal pritegniti moje zanimanje za predmet; šef je bil človeški, razumel je bolezen, sprejemal pomanjkljivosti in pohvalil prednosti. Moje doživljanje avtoritete sega globlje od funkcije ali vloge človeka. Sega v globine njega samega, njegove človečnosti, sočutja, samospoštovanja, zaupanja, samoobvladovanja, … In tako dojamem, da je avtoriteta nekaj, kar prihaja iz človeka in se sreča s tistim, kar oseba opravlja kot poklic, funkcijo in vlogo ... Misli, ki se odvijajo, se spominjajo avtoritete, ki je izhajala zgolj iz funkcije ali vloge. Žal so tukaj predvsem prisotne drugačne lastnosti: nedostopnost, hladnost, vzvišenost, včasih celo napuh, okostenelost, neprilagodljivost, želja po moči in prepričanost, da je do nje upravičen. In kar me je najbolj motilo: ni bilo stika. Bil je odnos med mano in njegovo funkcijo, ne odnos med mano in njo ali njim kot subjektom.
Danes, po letih psihološkega dela in izobraževanja, lahko bolje in globlje razumem težave avtoritete. Lahko bi rekli, da sta dve obliki avtoritete. Avtoriteta, ki izhaja iz funkcije, vloge ali poklica, ki ga opravljamo. Ter druga oblika avtoritete, ki izvira iz nas samih, naše osebnosti, našega jaza. Obe avtoriteti sta pomembni in potrebni, in če želimo zares biti zdrava avtoriteta, je treba težiti k temu, da ju združimo, povežemo, naredimo sintezo obeh.«
Če si res izobražen, boš vsaj poskušal razumeti.
Vse dobro, zaljubi se no malo v življenje!
