ZVEZDANINA MODROST
Kaj se dogaja z mano? Prej sem vse obvladala, zdaj pa sem v čistem kaosu
Draga Zvezdana! Sem mlada, lepa, uspešna. Imam fanta, mlajšega 10 let, ki je uspešen podjetnik, dela od 16. leta. Ni fakultetno izobražen kot jaz, je pa poslovno. Je tudi otročji, a dober ljubimec, pozoren in ljubek. Imava skupne hobije, rada sva skupaj ... Jaz pa ne vem, kaj mi je. Prej sem bila samostojna in sem vse tipe, s katerimi sem hodila, dobesedno odganjala od sebe, ker so bili tako zaljubljeni vame. V tega zdaj pa sem jaz zatrapana in bi bila vse dneve skupaj z njim in težim za vsako malenkost. Ker me je sram priznati, da sem osamljena brez njega, da sem osamljena, ko cele dneve dela, si izmišljujem razne stvari, da se potem prepirava. Potem ga mečem iz stanovanja, govorim mu, naj gre, da je konec. Ko gre, sem vsa iz sebe, rečem pa nič. Moti me celo, če se pogovarja z drugo mlado žensko, če je preveč obkrožen z družbo, meša se mi. Ne vem, kaj mi je, vem, da to ni prav. Kar naenkrat bi imela rada nadzor nad njim, to v sebi čutim, pa si ne upam kaj dosti, tiščim v sebi, dokler mi ne poči film. Ko pride kdaj pijan domov, sem jezna nanj, da bi ga kar ubila. Kaj se dogaja z mano? Prej sem vse obvladala, zdaj pa sem v čistem kaosu. Laura
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Laura!
Hm, hm, dobro je, da mi pišeš, mnogi zaljubljeni ljudje si tukaj, v tem trenutku, podpisujejo smrtno obsodbo. Vztrajajo naprej, ne upajo si biti, kar so, ne spogledajo se s svojimi strahovi in pričakovanji in se zapeljejo v zvezo, stiskajo pesti in so tiho. Dokler se ne znajdejo v zakonu, z otrokom ali dvema, in spoznajo, da samo trpijo.
Je to, kar doživljaš, ljubezen?
Je, je velika učna ura ljubezni in tega, da spoznaš, kdo v resnici si.
Občutki, ki jih opisuješ, so občutki nesamozavestne deklice, ki potrebuje ljubezen, njene dokaze, pozabila pa je, kako lepa in edinstvena v resnici je. Ali si lepa in uspešna na zunaj, tukaj ne igra nobene vloge. Kako se ti v resnici počutiš ob fantu, s katerim živiš, to je merodajno. Očitno si zrasla v vzorcu, da je ljubezen bojno polje, da je močnejši tisti, ki se nekoga otresa. Kako gre to skupaj z ljubeznijo? Če se ga hočeš rešiti, ga pač nimaš rada, kajne? Si pa zato močna in uspešna.
Nemoč, notranja nemoč in strahovi pred zapuščenostjo niso nekaj slabega. So tako zelo človeški. Priznati si jih je težko, razkriti jih pred ljubljeno osebo pa redko. To je znak moči. Pa ne tako, da jamraš in se delaš žrtev, temveč poveš svoje strahove in se zavedaš, da se je v tebi prebudil prastari strah, ki ga ne razumeš. To sta prava ranljivost in moč. Potem od partnerja ne pričakuješ, da te bo rešil teh strahov, od njega pričakuješ samo podporo, ko greš na pot samoraziskovanja.
Loti se DELA. Katie Byron ti na spletu ponuja vprašanja in ti razbija iluzije, ki so vzrok tvojega trpljenja. Ker si se poistovetila s svojimi mislimi in zgodbo (da te bo fant zapustil, da te nima dovolj rad, da bo šel z drugo, da raje pije, kot da je s tabo ...), trpiš, mu najedaš in greniš svoje in njegovo življenje.
Sram te je priznati, da ga pogrešaš, da ko ga ni, sploh ne veš, kaj bi. Zakaj bi te bilo tega sram?
Ker sama s sabo ne živiš v ljubezenskem odnosu, čutiš to praznino. Noben moški na svetu ni sposoben zapolniti te praznine, draga moja. Do sedaj je nisi čutila, ker nisi srečala človeka, ki bi ga tako močno ljubila, da bi se oglasila sama sebi v opomin. Zato pravijo, da so partnerji naši največji učitelji. Pride pravi človek in ti nastavi ogledalo. Če si odgovorna oseba, veš, da ni z njim nič narobe, in ne začneš spreminjati njega. Ne začneš nabirati jeze v sebi in potihoma trpeti. Ne delaš se, kot da vse obvladaš, potem pa te prvi las, ki pade z njegove glave, tako zmoti, da pobesniš in ga naženeš iz vajinega doma. To 'metanje ven' je pravi strup za zvezo. Vsem zaljubljenim govorim (tudi svojim sinovom), naj se pazijo takih odzivov. Ko te ta jeza prime, sedi, spoglej se z njo in jo opiši. Jezo, bes, ogorčenje, nemoč. Zaradi popolne nemoči rečeš ljubljeni osebi, naj izgine iz stanovanja, naj se odseli, pri tem pa si tega sploh ne želiš. Ga pa globoko prizadeneš. Nepopravljivo. Ker potem tudi njega postane strah in se oba skupaj samo še 'gresta' odnos in nista več v stiku s svojo resnico.
Zakaj preprosto ne rečemo, ko nas neko dejanje zaboli ali razžalosti, da se počutimo nemočne, da nas je strah in da poskušamo najti rešitev? Zakaj ne povemo, da nas stiska v želodcu, ko gledamo partnerja, ki se pogovarja z drugo žensko, ker se bojimo?
Ne rečemo, ker nas je strah, da nas bodo imeli za nore, neuravnovešene, ker ne morejo verjeti, da se nam kaj takega lahko zdi. Pa še prav imajo, vsaj delno. To se nam po navadi samo zdi. In če se nam ne zdi in je to res, je pa tako ali tako bolje, da kar takoj gre.
Zdi se mi, da sta zelo kontaminirala odnos in bi le velika modrost lahko rešila to vajino zvezo. Sta oba zrela za to?
Mlada si in vse življenje je pred tabo. Poišči si dobrega terapevta in pojdita v tvoje nevrednosti. Vrnita ti moč, povrni moč sebi. Idealen čas je. Da boš en dan zaživela brez nadzora, ker je želja po nadzoru, ki jo čutiš, tvoj problem. Takšna preluknjana, polna strahov in jeze, ne moreš ljubiti niti sebe, kaj šele drugega. Niti ne moreš sprejemati ljubezni.
Objemam te, slišim te!
Zvezdana
Hm, hm, dobro je, da mi pišeš, mnogi zaljubljeni ljudje si tukaj, v tem trenutku, podpisujejo smrtno obsodbo. Vztrajajo naprej, ne upajo si biti, kar so, ne spogledajo se s svojimi strahovi in pričakovanji in se zapeljejo v zvezo, stiskajo pesti in so tiho. Dokler se ne znajdejo v zakonu, z otrokom ali dvema, in spoznajo, da samo trpijo.
Je to, kar doživljaš, ljubezen?
Je, je velika učna ura ljubezni in tega, da spoznaš, kdo v resnici si.
Občutki, ki jih opisuješ, so občutki nesamozavestne deklice, ki potrebuje ljubezen, njene dokaze, pozabila pa je, kako lepa in edinstvena v resnici je. Ali si lepa in uspešna na zunaj, tukaj ne igra nobene vloge. Kako se ti v resnici počutiš ob fantu, s katerim živiš, to je merodajno. Očitno si zrasla v vzorcu, da je ljubezen bojno polje, da je močnejši tisti, ki se nekoga otresa. Kako gre to skupaj z ljubeznijo? Če se ga hočeš rešiti, ga pač nimaš rada, kajne? Si pa zato močna in uspešna.
Nemoč, notranja nemoč in strahovi pred zapuščenostjo niso nekaj slabega. So tako zelo človeški. Priznati si jih je težko, razkriti jih pred ljubljeno osebo pa redko. To je znak moči. Pa ne tako, da jamraš in se delaš žrtev, temveč poveš svoje strahove in se zavedaš, da se je v tebi prebudil prastari strah, ki ga ne razumeš. To sta prava ranljivost in moč. Potem od partnerja ne pričakuješ, da te bo rešil teh strahov, od njega pričakuješ samo podporo, ko greš na pot samoraziskovanja.
Loti se DELA. Katie Byron ti na spletu ponuja vprašanja in ti razbija iluzije, ki so vzrok tvojega trpljenja. Ker si se poistovetila s svojimi mislimi in zgodbo (da te bo fant zapustil, da te nima dovolj rad, da bo šel z drugo, da raje pije, kot da je s tabo ...), trpiš, mu najedaš in greniš svoje in njegovo življenje.
Sram te je priznati, da ga pogrešaš, da ko ga ni, sploh ne veš, kaj bi. Zakaj bi te bilo tega sram?
Ker sama s sabo ne živiš v ljubezenskem odnosu, čutiš to praznino. Noben moški na svetu ni sposoben zapolniti te praznine, draga moja. Do sedaj je nisi čutila, ker nisi srečala človeka, ki bi ga tako močno ljubila, da bi se oglasila sama sebi v opomin. Zato pravijo, da so partnerji naši največji učitelji. Pride pravi človek in ti nastavi ogledalo. Če si odgovorna oseba, veš, da ni z njim nič narobe, in ne začneš spreminjati njega. Ne začneš nabirati jeze v sebi in potihoma trpeti. Ne delaš se, kot da vse obvladaš, potem pa te prvi las, ki pade z njegove glave, tako zmoti, da pobesniš in ga naženeš iz vajinega doma. To 'metanje ven' je pravi strup za zvezo. Vsem zaljubljenim govorim (tudi svojim sinovom), naj se pazijo takih odzivov. Ko te ta jeza prime, sedi, spoglej se z njo in jo opiši. Jezo, bes, ogorčenje, nemoč. Zaradi popolne nemoči rečeš ljubljeni osebi, naj izgine iz stanovanja, naj se odseli, pri tem pa si tega sploh ne želiš. Ga pa globoko prizadeneš. Nepopravljivo. Ker potem tudi njega postane strah in se oba skupaj samo še 'gresta' odnos in nista več v stiku s svojo resnico.
Zakaj preprosto ne rečemo, ko nas neko dejanje zaboli ali razžalosti, da se počutimo nemočne, da nas je strah in da poskušamo najti rešitev? Zakaj ne povemo, da nas stiska v želodcu, ko gledamo partnerja, ki se pogovarja z drugo žensko, ker se bojimo?
Ker sama s sabo ne živiš v ljubezenskem odnosu, čutiš praznino, ki ti je noben moški na svetu ni sposoben zapolniti. Partner pa je naš največji učitelj, ki nastavi ogledalo.
Ne rečemo, ker nas je strah, da nas bodo imeli za nore, neuravnovešene, ker ne morejo verjeti, da se nam kaj takega lahko zdi. Pa še prav imajo, vsaj delno. To se nam po navadi samo zdi. In če se nam ne zdi in je to res, je pa tako ali tako bolje, da kar takoj gre.
Zdi se mi, da sta zelo kontaminirala odnos in bi le velika modrost lahko rešila to vajino zvezo. Sta oba zrela za to?
Mlada si in vse življenje je pred tabo. Poišči si dobrega terapevta in pojdita v tvoje nevrednosti. Vrnita ti moč, povrni moč sebi. Idealen čas je. Da boš en dan zaživela brez nadzora, ker je želja po nadzoru, ki jo čutiš, tvoj problem. Takšna preluknjana, polna strahov in jeze, ne moreš ljubiti niti sebe, kaj šele drugega. Niti ne moreš sprejemati ljubezni.
Objemam te, slišim te!
Zvezdana
