Kamenko Kesar: Športna trgovina

»Kamenko, imam novo najljubšo trgovino,« je od sreče zacvilila moja ženka in mi skočila v objem. »Tudi tebi bo všeč, prodajajo tudi športno opremo.«

»Trgovina s športno opremo?«

To mi ni šlo skupaj. Moja žena, sicer spretna punca, ne da veliko na šport, nasprotno od mene. Nekajkrat sva igrala badminton, pa sem jo skoraj premagal, tudi balinčkala sva in sem jo prav tako skoraj premagal, v metanju na koš za tri točke sem jo pa končno premagal. Od desetih metov mi je uspelo enkrat zadeti. Alenka se je po dveh metih predala, je rekla, da je brezveze, ker sem našel šport, ki zahteva moč, ne pameti. Zdelo se mi je nesmiselno, da bi se pritožil.

»Ja.« Povedala je ime trgovine in vsa vesela nadaljevala: »To je trenutno moja najljubša trgovina, če ne celo najljubša trgovina vseh časov.«

Vedel sem, od kod navdušenje. Preden smo se odpravili na poletni dopust, sva tam kupila nekaj kosov, ki so na morju prišli zelo prav. Recimo copate za v vodo, odeje za na plažo in hladilne torbe za v avto. Sicer nič od tega ni imelo kaj veliko opraviti s športom, a se nisem želel spustiti v nepomembne podrobnosti.

»Jutri greva tja, rabim nekaj stvari, nujno.«

Prav. Nekaj stvari, nujno.

Naslednji dan sva torej obiskala to športno trgovino, ki je, vsaj zdi se mi tako, namenjena prej družinam kot atletsko grajenim posameznikom, ki iščejo vrhunska oblačila in športno opremo. Poslovalnico so preplavljale družine, opremljene s kričečimi otroki, ki so se kot krogla v fliperju odbijali od enih polic do drugih, pa čez hodnik med izdelke, nad katerimi je visel znak 'znižano', in nazaj do oddelka z napisom 'za začetnike', kjer so pustili otroke, misleč, da 'znižano' pomeni tudi vse pod 120 centimetri višine. Bližale so se poletne počitnice in pena na ustih večine družinskih očkov je povedala vse. Prebrskaj, zagrabi, kupi, naj stane, kolikor hoče, a le, dokler je najcenejše v državi. V oči mi je padla familija, v kateri je moški očitno dominiral. Vse se je vrtelo okrog njega, žena, otroci in namen obiska trgovine. On rabi kopalke, ki poudarjajo njegovo rit, on rabi patike za laufat, takšne, ki nimajo vezalk, ampak neka napenjala, ko samo potegneš, in že si nared za svetovni rekord. Pa on rabi majico z UV-zaščito, da ga ne ujame sonce, ko bo paradiral gor in dol po plaži v upanju, da ga le ujame pogled kakšne mladenke.

Fotru je bilo ime Robi, to sem nehote slišal, ko mu je žena prišepnila: »Ne tako hitro, Robi, komaj vlečem otroka za sabo.« Robi ni bil zadovoljen s tem komentarjem.

»Kaj ne hitro? Tu imajo samo dve kabini, nočem čakati v vrsti. Če bom čakal v vrsti, ne bom nič kupil, kaj si pa oni mislijo, da bom za svoj denar čakal v vrsti?«

ni podpisa

»Seveda, Robi, ti ne boš čakal v vrsti, tako je tudi prav,« je še tiše dahnila njegova ženka in malega tako cuknila k sebi, da mu je od sile skoraj odpadel mlečni zob.

Robi, torej ata Robi, je s kopalkami v roki stopil v kabino in zaprl vrata za sabo. Žena, ime bomo vsi v trgovini izvedeli kmalu, se je postavila pred vrata kabine, kot ji je namignil mož.

»Boš povedala, kako mi stojijo.«

Prikimala je, seveda bo. Spustila je mulca in mu zabičala, naj se ne oddaljuje preveč, da bodo ata hitro probali in bodo šli takoj domov. Mali je kimal, kot bi mu bilo vse jasno, a se je kmalu pokazalo, da so mamine besede odfrčale iz glave, samo da so mati nehali govoriti. Mali je imel v glavi svoj cilj. Stopil je do najbližje police z igračami in iz enega kupa potegnil plastično vodno pištolo. Najprej si jo je malo ogledoval, jo enkrat rahlo pobožal, si jo namestil, kot bi se odpravil v boj, in stopil dva koraka naprej, k neki gospe z bujno zadnjico, ki se je ravno sklonila, da bi si obula črne vodne čeveljce. Vodno pištolo je prislonil na njeno desno ritnico in zakričal:

»BUUUM, balooon.«

Njegova mama je bila takrat ravno obrnjena proti vratom kabine. Ko je zaslišala svojega otroka, se je sunkovito obrnila. Preden se je sklonjena gospa lahko zravnala, da bi mulcu prisolila eno okrog ušes, je mati skočila do svojega otroka in mu oranžno plastično pištolo iztrgala iz rok. V tistem trenutku so se odprla vrata kabine. Robi, glava družine, je potisnil glavo skozi vrata in s pogledom poiskal ženo. Ko jo je zagledal s pištolo v eni in otrokom v drugi roki, je na ves glas zarjovel:

»TINAA!«

Žena, še zmeraj s pištolo v roki, je mulca potegnila proti kabini.

»TIIIINAA!«

»Jaaaa, ja, tukaj sem, oprosti, samo tja sem skočila.«

»Če sem ti rekel, da bodi tu, bodi tu! In nekaj me spravljati ob živce s to pištolo. Nesi jo nazaj, ne bomo je kupili.«

Mulc je medtem gledal fotra s pogledom, ki je sporočal nekaj v smeri »glavno, da te ni skrbelo zame, stari.«

Robi je stopil iz kabine in razširil roke.

»No, kak' so kopalke? So dobre, mi pašejo?«

Žena ga je občudujoče gledala zdaj spredaj, zdaj zadaj, pa okrog bokov, preverila je elastiko, če je morda premočna ali so vendarle kopalke premajhne, ampak ata Robi ji je že umaknil roko in odfrčal nazaj v kabino, ponosen, ker je našel nekaj zase. Ni minil trenutek, ko se je do kabine prebil še mulc in na široko odprl vrata.

»Kaj delaš?« je zarohnel foter. »Ne mi zdaj vrat odpirat, slišiš?« Foter ni mogel drugega, kot da se je drl na otroka. Roke je imel namreč zasedene s tem, da si je v paniki vlekel nazaj gor kopalke, ki so mu bile, zdaj je bilo to jasno že vsem v trgovini, premajhne. A mali se ni dal. Vrata je odprl čisto do konca in fotru kazal polico s plastičnimi pištolami.

»Glej, oci, pistole so za spricanje z vodo!«

Fotru so izstopile žile na vratu.

»Si slišal, kaj sem rekel? Ne mi težit! Idi vstran! In zapri ta prekleta vrata!«

Znova je morala vmes poseči mati. Z nogo je zaloputnila vrata kabine, zgrabila otroka za ovratnik, ga potegnila proč od kabine in ga poslala stat pod znak 'vodni športi'.

»Da se mi ne premakneš,« mu je zagrozila, ne da bi omenila kazni, če je fantič ne bi ubogal.

Fotru se je končno uspelo preobleči. Stopil je iz kabine in ženi pomignil, naj mu sledi. Drug za drugim, v gosjem redu, mati na varni razdalji od moža, mulc na varni razdalji od mame, so prikorakali do blagajne. Ata Robi je iz žepa potegnil najdebelejšo rjavo usnjeno denarnico na svetu, v njej je verjetno hranil vse položnice tega leta, blagajničarki plačal z gotovino in se odpravil proti izhodu. Vmes je med hojo zelo pedantno in previdno zložil papirnati račun »za vsak primer, če se kopalke strgajo« in račun pospravil v najdebelejšo rjavo usnjeno denarnico. Mama Tina je na blagajni vzela vrečko s kopalkami, ker se je ata ukvarjal z računom in denarjem in je rabil proste roke. Z vrečko v roki je odcapljala za možem. Zadnji, takoj za mamo, je proti izhodu kot mali general stopal navihani mulc. V roki je držal oranžno plastično pištolo in »BUUUM, balooon« meril v mamino zadnjico. 

Danes, šest let po poroki, Kamenko Kesar ugotavlja, da z ženo Alenko nista skupaj, ker sta si tako zelo podobna, ampak kljub temu da sta si v marsičem različna.