Kamenko Kesar: Veter nad oblaki (Suzy)

»To je nedvomno moja najbolj osebna knjiga doslej, saj bralce z njo skozi humor spustim v najgloblje kotičke svojega srca. In ne glede na to, ali gre za obujanje spominov na otroške vragolije ali iskanje ravnotežja v starševstvu, je iz zgodb jasno, da se odraščanje nikoli zares ne konča,« je povedal avtor knjige. Za pokušino vam ponujamo v branje kratko zgodbo. R. S., Foto osebni arhiv

V naši hiški na vrhu hriba, na koncu slepe ulice in tik ob smrekovem gozdu, je v razširjeni družini potekal srdit boj. Šest družinskih članov, midva z ženo in štirje otroci, dva iz mojega prvega zakona in dva iz njenega prvega zakona, smo se s kreativnimi triki in namišljenimi izgovori borili za uporabo samo dveh prenosnih računalnikov. Čeprav si lastimo vsak svojega, se otrokom ne da nositi računalnika s sabo vsakič, ko se iz Ljubljane, kjer prebivamo med tednom, premaknemo na hrib. Otroci računajo, tako so nama enkrat razložili, da bova z najdražjo veliko časa preživela objeta. In ker objem zahteva obe roki, so rekli, bosta najina računalnika na voljo njim.

Moj takrat petnajstletni sin, namazan z vsemi hormoni značilnega najstnika, je običajno potreboval računalnik najpogosteje in najdlje. Noben od nas ni dobro vedel, kaj počne z njim.

Vsake toliko sem pokukal v njegovo sobo, da bi preveril, ali je vse v redu in ali je mogoče računalnik že prost. Sin je običajno sedel, pogreznjen v rumeno sedežno vrečo v kotu. Obrnjen je bil proti vratom, na glavi je imel slušalke in na kolenih moj računalnik.

Še preden sem naredil svoj prvi in edini korak proti njemu, je sunkovito udaril po tipki, zaprl računalnik, snel slušalke in me pogledal.

»Kaj?«

Zastal sem. Nič. Samo preverjam, ali je vse v redu.

»Vse je v redu. Hvala za skrb. Adijo.«

Razumevajoče sem pokimal in ritensko stopil korak nazaj, do vrat. Za trenutek sem se še ustavil v upanju, da bom dobil kaj več od hvala za skrb in adijo.

Nisem dobil. Sin je še zmeraj nepremično strmel vame, z eno roko na zaprtem računalniku, v drugi roki je držal slušalke in čakal, da zaprem vrata.

Zaprl sem vrata. Iz sobe sem zaslišal udarec po tipki.

En dan je najstnik, oblečen v pižamo, debelo uro po poznem kosilu, kar je bilo po njegovi biološki uri sredi noči, zelo počasi pridrsal po stopnicah navzdol. Najprej smo ga slišali, šele dolgo za tem zagledali.

Ustavil se je na pol poti, torej na polovici stopnišča, tam, kjer stopnice zavijejo in se odpre razgled na jedilnico in dnevno sobo. Prihranil si je za osem stopnic energije, če mu slučajno ne bi uspelo dobiti, po kar je prišel.

Naslonil se je na ograjo. S pogledom je preletel prostor in se ustavil na mojem računalniku, ki je ležal na kavču.

»Ga rabiš?«

Vprašanje v resnici niti ni bilo vprašanje. Njegov glas se na koncu ni dvignil, temveč spustil, torej bolj kot: Ga rabiš …

»Ne zdaj, čez nekaj ur bom pa ...«

Ni čakal do konca stavka. Spustil se je v dnevno sobo, podrsal do kavča, v roke prijel moj prenosni računalnik, odprl zaslon in preveril, ali je baterija polna, zadovoljno prikimal in počasi izginil nazaj gor v svojo sobo. Brez prosim in brez hvala.

Pravo nasprotje je bila naša šestnajstletna najstnica. Njene aktivnosti so bile vsem vidne in slišne. V dnevni sobi je ležala na kavču in brala knjigo, v kopalnici je nabijala muziko in zraven pela, na terasi je sedela na klopi in reševala križanke. Velikokrat je zunaj pred hišo na kratko pokošeni travi dvema smrkljama (takrat sta imeli sedem in osem let) metala mehko žogico, ker so se igrale, da sta mali dve kužiki dvojčici, ki z iz ust visečim jezikom po vseh štirih tečeta za žogo in jo nosita nazaj najstnici. Če je najstnica ravno takrat brala in ji ni bilo, da bi se aktivno igrala s tamalima, je žogo po pomoti zalučala trideset metrov po brežini navzdol, proti gozdu, v visoko travo ali potok, ki teče pod našo hiško.

Torej glede najstnice je bilo vsem jasno, kaj je počela čez dan.

O najstniku pa smo vedeli samo to, da sedi ali leži v svoji sobi, obrnjen proti vratom, da ima na glavi slušalke in da je na mojem ali ženinem računalniku. In da je sočasno na svojem telefonu. In na svoji igralni konzoli.

Enkrat ga ni bilo iz sobe do večera. Popolnoma sem ponorel, prihrumel v njegovo sobo in izkričal pljuča: »Izgini na svež zrak!«

To je bilo edino, kar sem se tisti trenutek spomnil izustiti. Le zaradi svežega zraka in neokrnjene narave in gozda sem na tem mestu na vrhu hriba postavil čudovito leseno hiško.

Sin, ležal je v postelji s telefonom v roki, slušalkami na glavi in pokrit do brade, me je zaspano pogledal, snel slušalke, s sebe potegnil odejo, se odvalil s postelje, stopil do okna, ga odprl na stežaj, legel nazaj v posteljo, se z odejo pokril do brade, pokazal na odprto okno in mirno izjavil: »Svež zrak. Adijo.«

Naslednje popoldne sem sedel na terasi. Minilo je nekaj ur, odkar je sin spet odnesel moj računalnik. Najstniku sem, ker se mi ni dalo lesti po stopnicah in brez potrebe izgubljati energije, poslal SMS.

»Čez 20 minut mi prinesi računalnik.«

Najstnik je na kratko odgovoril: »k«.

Moj SMS: K?

Sinov SMS: Ok

Bil sem presunjen. Fant je krajšal besedo OK! Besedo z dvema črkama je skrajšal za polovico. Hudo. Očitno res vsaka črka šteje.

Dobre četrt ure pozneje je pridrsal na teraso, se ustavil pred mojim ležalnikom in mi v roke potisnil računalnik.

»Hvala,« sem bil prijazen, vsaj tako se mi je zdelo.

Prikimal je in odkorakal stran.

Slišal sem garažna vrata, kako so se najprej odprla in nato zaprla. Čez hip se je spet pojavil sin, v rokah je držal svoj ležalnik in ga postavil zraven mojega. Začudeno sem ga pogledal.

»Kaj počneš?«

»Nič, bom tukaj počakal, da boš končal s tem, kar boš delal.«

»Knjigo pišem.«

Ton mojega glasu je bil hladen kot ugasnjen radiator in brezkompromisen. O tem ne želim razpravljati. Potrebujem mir.

»Okej,« je zdolgočaseno izdahnil, a se ni dal motiti.

Sedel je na svoj ležalnik in me gledal.

Prižgal sem prenosni računalnik.

Odprl sem prazen dokument.

Čez ves zaslon se je razlezla v oči bodeča belina. Prazen list, ki čaka, da nanj zlijem svoje misli. Misli, ki se niso in niso pojavile. Glava je bila prazna.

Sin je pokazal na prazen zaslon.

»Nič še nisi napisal.«

V glavo mi je postalo toplo in dlani sem stisnil v pest.

»Ne morem, delaš me živčnega, ko si zraven. Potrebujem mir.«

Ni se premaknil. Le zakaj bi se.

Zaprl sem oči. V glavi sem preletel nekaj idej, ki so mi prve padle na misel. Spomnil sem se nedavnega kratkega oddiha na obali, ko smo nepričakovano naleteli na znanca in njegovo družino, ženo in sina. Povabili so nas na pijačo na terasi prestižnega hotela, v katerem so bivali. Znanec mi je razlagal, čeprav je bolj zvenelo, kot da me prepričuje, o prednostih permisivne vzgoje, medtem ko je njegov štiriletni sin iz glinenih korit, ki so bila postavljena levo in desno od vhoda, pulil in cefral čudovite vijolične hortenzije. Cvetove, ki so zdaj ležali na belih marmornih ploščah, je teptal z bosimi stopali in pljuval po njih. To mu ni šlo najbolje, ker je več pljuval po sebi kot po rožah. Ob tem se je vražje smejal in – rekel bi ponosno – pogledoval proti staršem, ki so ga z mirnim glasom želeli poučiti, da so rože prav tako živa bitja, ki si želijo ljubezni in sočutja.

»Še zmeraj nimaš nič,« sem ob sebi zaslišal sinov mirni glas.

Zdrznil sem se. S svojim komentarjem mi je prekinil tok misli, pa tako dobro mi je šlo.

Vdihnil sem in odprl oči.

Vame je še zmeraj zeval prazen zaslon.

Torej ne bom pisal o starših s permisivno vzgojo, koga briga moje mnenje o tem. Kaj pa, če bi pisal o otrocih, ki s prijatelji ne želijo deliti igrač …

»O čem boš pa pisal?« je nadaljeval sin, ki je še vedno sedel ob meni.

»O tem, kako me nadleguješ samo zato, da bi čim prej dobil računalnik,« sem mu zasikal.

»Super, bom zraven bral. Pa lahko bi že začel pisati, se ti ne zdi?«

Nekaj minut se ni zgodilo nič. Jaz nisem pisal, on ni govoril. In potem se je otrok počasi nagnil proti mojemu računalniku, še počasneje stegnil roko do tipkovnice in s kazalcem pritisnil črko V.

»Na,« me je spodbudil, »tu imaš prvo črko. Vem, da je vsak začetek težak.«

Izbrisal sem črko V.

»In zdaj spet nimaš nič,« je mirno zavzdihnil in iz žepa potegnil telefon.

Obrnil sem se k njemu. Svojemu sinu. Navzven sem bil jezen, v sebi pa sem se smejal njegovi osredotočenosti na cilj. Kakorkoli sem obrnil, je imel fant prav. Če želim kaj končati, moram najprej začeti. In on mi je pri tem pomagal, čeprav iz zelo sebičnih razlogov.

Na zaslon sem vrnil črko V in napisal to zgodbo.

Naslovnica knjige Veter nad oblaki