Katarina Čas in Ula Furlan v solzah

Ekipa filma Lep dan je bil ni mogla skriti čustev, ko so po dolgih osmih letih posneli še zadnji kader. Zasedba zvenečih imen je podoživela najbolj trpke trenutke, ko so bili že na robu obupa, delali v nemogočih pogojih, vendar so zbrali dovolj moči in motivacije, da so pripeljali zadevo do polovice. Zdaj je na vrsti najtežji oziroma najdražji del, zato so režiser Perica Rai, Katarina Čas, Ula Furlan ter preostali odlični igralci v strahu, ali jim bo uspelo zbrati dovolj sredstev za dokončanje enega najbolj posebnih projektov v njihovih karierah. Vse se je začelo z entuziazmom in pogumno idejo režiserja številnih slovenskih glasbenih spotov, da bi posnel kratki film. Perica Rai je k sodelovanju povabil Ulo Furlan, ki je krepko presegla njegove načrte, zato mu ni preostalo drugega kot spremeniti žanr filma v celovečernega in povečati ekipo. Kmalu so se ji pridružili Katarina Čas, Nina Ivanišin, Tina Vrbnjak, Jure Henigman, Janez Starina, Uros Fürst, Gorka Berden in drugi. Ni zanemarljivo, da so se vsi sodelujoči lotili dela povsem brezplačno, le z veliko ljubezni do domačega filma in v podporo projektu, v katerega so močno verjeli. Zakulisje celotne odisejade se je iz leta v leto dopolnjevalo z nenavadnimi prigodami, da bi lahko samo po njih posneli trilogijo. »Zgodba se odvija poleti, kar nas je že časovno omejilo na nekaj mesecev. Največja ovira je bil seveda denar, saj smo vse financirali sami, prodati je bilo treba marsikatero stvar, da smo zmogli udariti še zadnjo klapo in s cmokom v grlu ter velikanskim olajšanjem zavpiti: 'It's a wrap!',« pripoveduje režiser, ki se zaveda, da ga zdaj čaka najtežja etapa dirke. »Montaža ter ostala obdelava bo nemogoča brez investitorjev, in čeprav smo nenehno poslušali pesimistične opazke, da smo neumni, v kaj smo se podali in da nam ne bo uspelo, se bomo z nadaljevanjem bitke soočili odločno. Težak snemalni del je za nami, zato smo se tako čustveno odzvali, kajti proces nas je zdelal psihično, fizično in socialno. Četudi je prihodnost negotova, sem neizmerno hvaležen tem požrtvovalnim, srčnim ljudem za sleherno minuto, preživeto v njihovi bližini, in nesebično razdajanje v vsej umetniški veličini,« je neposreden Perica.

Hvala, dekleta!

Da so v osemletnem obdobju tekle solze obupa, nemoči, smeha in naposled še sreče, nam je zaupala igralka Ula Furlan. »V vseh teh letih se je ekipa manjšala, večala, dekleta so zanosila, rodila, mi pa smo v resnici še vedno ostali zvesti projektu, strasti do filma in prepričanju intuicije, da delamo nekaj zelo dobrega. Včasih je bilo težko. Nekje na sredi mi je zmanjkalo motivacije, vsako poletje smo namreč nekaj tednov delali film. Tekli po gozdovih, se potili na 38 stopinjah v Iškem vintgarju in se delali, da je pomlad, zmrzovali v Mostecu malce nad lediščem in se prav tako delali, da je pomlad. Dekleta smo vmes postala pravi ženski trop, ki je skupaj odrasel, odkrival sebe, svoje igralske priložnosti, zamenjal kakšnega fanta ali zacelil strto srce. Tina in Nina sta medtem postali nekaj najlepšega in najbolj kvalitetnega, kar lahko od 'mlajše generacije' gledam in občudujem na domači sceni. V ravno pravem trenutku se nam je pridružil še Tamir Gostiša in nas produkcijsko, organizacijsko ter idejno držal skupaj. Neskončno sem hvaležna režiserju in celotnemu timu, posebej pa svojim trem dekletom, ženskam, ki so me naučile prijateljstva, me igralsko nadgradile in mi dale priložnost, da tudi jaz izrazim svoj talent,« je čustvena Ula.