Ko odrasla hči zameri mami

Sama sem hči. Ali kaj zamerim svoji mami? Najbrž bi se našlo kaj, predvsem iz moje mladosti, ko sem ji zaupala kaj, takšnega najstniškega, pa je to zlorabila kdaj pozneje in izdala moje zaupanje. A sem to pustila za sabo in zdaj imava lep odnos, ne vračam se v preteklost, saj, kot vemo, ničesar iz nje ne moremo spremeniti, kajne? To smo zdaj že usvojili. Upam.

No, je pa polno družinskih dram, ko žal ni tako. Pride gospa, ki pravi, da je odpovedala kot mama. Poslušam njeno zgodbo. Zdaj odrasla hči, ki se bliža tretji dekadi življenja, ji kar naprej očita, da se ni za njo bolj potrudila, ko je bil v otroštvu oče zahteven do nje. Od ločitve gospe s hčerinim očetom je minilo več kot 15 let, a hči preteklosti ne more pustiti za sabo, temveč svoje travmatične izkušnje nenehno podoživlja in jih meče mami pred nos. Od vseh očitkov sta obe že močno izčrpani.

Zaveda se, da se hčerki ni dovolj posvetila, ko se je ločevala, saj je doživela prevaro, njena bolečina je bila močna in neizprosna in jo je še nekaj let premlevala. Pravi, da v tistem času ni ravno blestela kot mama, da se je hči, takrat najstnica, prebijala skozi lastna čustva, kot je zmogla in znala. V šoli je bila uspešna, zato je mama menila, da je vse v redu. Nekdanji mož je pred nekaj leti umrl, tako da ima ob vsem tem hčerka še dodatno grenkobo, da mu ni mogla nikoli povedati, kako je bila v resnici jezna nanj in je še vedno. Svojo nemoč, jezo, nepredelana čustva besa, zamere in žalosti zdaj neusmiljeno stresa na mamo, ki ima hkrati zahtevno službo.

Vem, da je težko kar čez noč sprejeti moje sporočilo gospe, naj se za božjo voljo neha sama trpinčiti, da je bila slaba mama in da je 'odpovedala kot mama'. Bom spet ponovila: tudi mame smo zgolj ljudje z vsemi svoji pozitivnimi in senčnimi platmi značaja, osebnosti in čustvenih stanj. Idealne ali popolne mame ni, smo pač 'dovolj dobre' in to naj nam zadostuje. Tudi sama sem mama zdaj odrasle hčerke. Zavedam se, da nisem vedno ravnala ali reagirala, kot bi bilo zdravo ali primerno, a tudi to, da smo človeški, vsak s svojo prtljago in močjo ter zavedanjem, kako znamo upravljati lastne čustvene odzive, nas dela preprosto – človeške in ranljive. Ko si to priznamo, nam določen del kamna pade od srca, kot je tudi naši gospe.

To, da si jo je odrasla hči prisvojila za talca svoje bolečine, je mehanizem, ko umanjkata sočutje in distanca do preteklosti. Ko venomer pogrevamo bolečino iz preteklosti, ji ne dovolimo, da pod vplivom minevanja časa izzveni, temveč se na žalost poglablja. S tem pogublja in izčrpava osebnost posameznika, ki se tako prelevi v močno žrtev, v našem primeru očeta in posledično mame, ker da ni bila dovolj močna in ni rekla možu, naj neha toliko zahtevati od otroka in podobne zamere, ki jih posluša vsak dan znova. Pod pritiskom krivde, da tega res ni storila, na svoja pleča prevzema čustveno agresijo hčerke, a ji tako seveda ne more pomagati. Kvečjemu se obe poglabljata v neskončno negativno spiralo očitkov in zamer hčerke ter krivde mame, ki je sčasoma postala paralizirana v lastnih čustvenih stanjih in pravi, da sploh ne ve več, kaj občuti.

Ste se v katerem stavku prepoznale? Seveda nihče ne pravi, da je izstop iz tovrstne spirale preprost, a velja poskusiti, predvsem s pomočjo strokovne nevtralne osebe, ki lahko vodi takšno družinsko dramo do stanja ozaveščanja, kako bolj zdravo oblikovati odnos do sebe in preteklosti ter izboljšati medsebojno komunikacijo.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, družinsko dinamiko in podporo najstnikom