»Ko seksava me prijemlje za moje špehaste obroče in ...«

Spoštovana gospa Zvezdana! Na koncu sem z živci ... Majhna debela bunka sem, imam nekaj čez 100 kilogramov. Stara sem 32 let, imam dokaj dobro službo (v kateri sem nesrečna), živim s partnerjem v skupnem gospodinjstvu, naslednje leto se poročiva, čeprav še nisem čisto prepričana, da je on najboljši izbor. Znorela bom, ker me vsi poniževalno gledajo zaradi kil. Kot da smo ljudje druge kategorije. Na eni strani poslušam, kako se je treba celega sprejeti in sprejeti različnost drugega, ga razumeti, ampak draga moja Zvezdana, to je samo puhlo govorjenje. V resnici nas ves čas gledate navzdol, ves čas se nam smejite za hrbtom, nenehno so v zraku kilogrami, celo napredovati v službi je za nas, debele, teže ali celo nemogoče. Partner ima tudi nekaj kil preveč, ampak vsak dan slišim, kako se zabava na moj račun. On misli, da je ljubko, ko zjutraj jem zajtrk in mi govori, da sem mala bunka, ki se bo spremenila v rogljiček ... Ko seksava, pa me prijemlje za moje špehaste obroče in se mi zdi kar malo bolan, ko jih trese in mu prihaja na tresenje špeha ... V službi se sodelavke ves čas pogovarjajo o dietah, vsi pogovori se vrtijo okrog lepote, privlačnosti, poslušam jih, kako so nezadovoljne, če imajo kakšen kilogram preveč. Nobena mi sicer nič ne reče, a jaz vseeno vidim: pošiljajo me delat tiste stvari, ki jih one ne marajo, k direktorju sploh ne smem, vedno sem za odtenek zadaj ... Ni enako, ti povem, če si suh. Najhuje je, ko pozabijo, da sem zraven, in komentirajo kakšnega debelega človeka, ki pride v pisarno, to je smeha in poniževanja. Če njega tako opravljajo, kako šele mene. Še v trgovini, ko kupujem sendvič, me prodajalka gleda s cinizmom, v smislu: Ja, koliko rezin šunke pa naj vam še dam ... Oblek ni za dobiti, težko je sedeti na letalu, na tistih ozkih sedežih. Samo doma pri starših se lahko napokam brez obsojanja in mi pravijo, da sem lepa in naj se neham sekirati. Kako naj se neham sekirati? Saj bi shujšala, pa ne morem. Nina

Draga Nina!
Kakorkoli obračam, ljuba Nina, vidim rešitev le v tebi.
Zavedam se in vem, da je stigma, ki debele ljudi označuje za drugorazredne. Ta predsodek sem v vsej silovitosti doživela pred leti, ko sem potovala po Ameriki. Toliko debelih ljudi na kupu še nisem videla in sem se tudi sama zgražala. Od debelosti niso mogli več hoditi, zato so se vozili na vozičkih in se še vedno basali s čipsom. Tam se mi je dobesedno zagabila hrana, na tone zlorabljene hrane, zlorabljenih ljudi, ki to delajo sami sebi.
Medtem sem se poslovila od obsojanja, zgražanja in podobne čustvene navlake, ki sicer ni prišla na plan pogosto ... Vedno me je malce zbodlo pri srcu, če sem se zalotila pri tem početju. A karkoli že mislimo drugi o kilogramih, o obilnosti in debelosti, ne glede na to, ali obsojamo ali ne, ali smo puhli in površni, o svoji podobi in vrednosti odločaš le ti!
Zrel, odrasel in odgovoren človek je sam kreator svojega življenja. Če si se odločila za obilnost, je to tvoj izbor in to nam boš dala tudi konkretno čutiti. Na ravni neverbalne komunikacije se dogajajo bistvene stvari. Ti in tvoji kilogrami so tvoja odločitev in za njo lahko stojiš z vsem svojim bitjem. To zate ni grdo, ni šibkost, to si ti! Kaj o tvoji podobi mislijo drugi, je njihova stvar in pravica. Nikoli nismo všeč vsem ljudem okoli sebe, to je misija nemogoče. S kilami ali brez.

Problem nastane, ko si največji sodnik sebi. Celotno tvoje pismo govori o tem, da si nisi všeč, da gre tudi tebi tvoja debelost na živce, in kriči po priznanju od zunaj. Kako lahko pričakuješ, da bodo ljudje sprejeli tvojo debelost, če je sama nisi? Od zunaj nikoli ne boš dobila odpustka. To je ena največjih zablod, v katere verjamemo. Da nas bo kdo od zunaj osrečil. Kako nečimrno in egoistično razmišljamo. Od drugih pričakujemo, da naredijo to namesto nas, ker sami nismo sposobni spremembe. Vsi si želimo biti sprejeti in občudovani, to je resnica. To je tako kot z gubami. V današnjem svetu so gube označene za grde. Moja odločitev je, ali jih bom sprejela in videla kot lepe, kot del sebe. Gubam se človek ne more izogniti, so del življenja. Količino kilogramov lahko nadzira, če ima voljo in moč. Kile niso del življenja.
Gube pa lahko sprejmemo in mehčamo njihove ostre robove s smehom, z nego ali se celo odločimo in jih zbrišemo z agresivnimi posegi, injekcijami in nožem. Odločitev, kako jih sprejemamo, govori o naši notranji moči in ljubezni do sebe. Ogromno ljudi, ki jih globoko cenim in spoštujem, ne zmore sprejeti minevanja in si želijo večne mladosti. Jaz jih sprejemam takšne, kot so ...
Presežek kil lahko sprejmemo in jih vzljubimo. Zaradi tvojih kilogramov te ne izključujem in te sprejemam, kakršna si. Poznam kar nekaj ljudi, ki so s svojimi kilami srečni, veseli in poskočni. Ob njih je vedno veselo, duhoviti so in posedujejo posebno moč in širino. Dobro so se morali pogovoriti s sabo in svojo podobo. To je neverjetno lepa svoboda, biti ob človeku, ki se ima rad.
Svetujem ti, da se pogovoriš s sabo. Ali se sprejmeš in na svoj špehec začneš gledati z ljubeznijo ali se vzameš v roke in ves svoj srd do tistih, ki tvojih kil 'kao' ne sprejemajo, spremeniš v voljo, da shujšaš. V presežku kilogramov lahko vidiš tudi jezo, nemoč in prezir do sebe. V kilah lahko vidiš, kako se nimaš rada. Imaš dovolj moči, da se spoprimeš s sabo in začneš delati na sebi?
Te besede ti pišem jaz, ki tega dela tudi še nisem opravila v celoti. Tudi jaz imam razvado, ki mi pripoveduje, da se nimam zares rada. A zdaj, ko vem zanjo in imam orodja, kako se je lotiti, vem, da mi bo uspelo.
Upam, da tebi tudi!