BOJ Z BULIMIJO
Kruto razkritje trenerke: »Če ne bi bruhala, bi najbrž kar umrla«
Danes je končno nasmejana mamica dveh čudovitih otrok, osebna trenerka ...
Odpri galerijo
Njena pot v iskanju všečne samopodobe je (bila) že od otroštva trnova. Za seboj ima motnjo hranjenja, poskus samomora, deset let epileptičnih napadov, ubijalske treninge za klesanje postave, neuspešno povečavo prsi in ločitev. Danes je končno nasmejana mamica dveh čudovitih otrok, osebna trenerka, ki z vadbami navdušuje predvsem ženske v svojem Centru celote in želi na glas povedati, da posegi v telo ne prinašajo boljše samopodobe. Prej nasprotno.
Njen moderni Center celote, ki ga je januarja odprla v rodnih Braslovčah na Štajerskem, v malem naselju prav zasije.
Urška Lustram je nanj upravičeno ponosna, ima pa zanjo, kot vidi danes, prav tako simbolični pomen – z odprtjem je končno na novo zastavila, zdaj tudi že sestavila, sebe.
»Poskušala sem se tudi ubiti, več let sem obiskovala psihologe in jemala antidepresive,« opisuje svojo življenjsko zgodbo. V tistem času je bila že v zvezi s poznejšim možem, s katerim sta prav tako imela posebno zgodbo. Bolj kot partnerja sta bila večna tekmeca. »Nenehno sva tekmovala, kdo je boljši, nekako zdravila čustvene rane drug drugemu in to zamenjevala z ljubeznijo. Čeprav to ni ljubezen, sva se drug od drugega veliko naučila,« ve že nekaj časa. »Rešila sta me otroka, najprej je prišel Ožbej, nato še Neža. Če ne bi imela njiju, ne vem, kako bi bilo z menoj,« pove z ljubeznijo in hvaležnostjo. »Sem se pa kmalu začela zavedati, da ne znam biti ljubeča mama. Niti objeti ju nisem znala z ljubeznijo, njuno vzgojo sem si predstavljala kot vzpostavitev precej strogega reda. Na začetku leta pa se je odločila, da sebe in svoje življenje dokončno uredi. »Zdaj vsi doživljamo novo rojstvo, otroka in jaz. Ožbej je desetletnik, Neža jih ima osem, veliko se crkljamo, objemamo, ljubčkamo, vsi smo spremenjeni,« je srečna.
»O vzrokih svojega počutja sem začela brskati po spletu in prišla do skupine na facebooku, ki povezuje ženske s težavami po povečanju dojk. Ko sem prebrala, kaj vse povzročajo vsadki, se mi je sesul svet – od avtoimunskih bolezni do multiple skleroze, osteoporoze, odmiranja mišic, zastajanja vode. Hitro sem ukrepala, pomoč pa poiskala na kliniki Božikov, kjer so se mi resnično posvetili in z menoj ravnali kot s princesko,« je še vedno ganjena in hvaležna. »Ne trdim, da so prsni vsadki na splošno nevarni in škodljivi, poznam ženske, ki so z njimi povsem na novo zaživele, vzcvetele. Rada bi pa opozorila, da gre lahko marsikaj tudi narobe. Še danes mi gre na jok, ko pomislim, da sem morala dvakrat na operacijo, si nekaj vstaviti in odstraniti, da sem po vseh letih končno zaznala svoje telo,« pove s cmokom v grlu. »Imela sem zdrave, povsem dovolj velike prsi, pa tega nisem bila sposobna videti, zato me tudi popolni vsadki ne bi mogli osrečiti,« se zaveda.
»Odkar se imam rada, sem končno prava mama.«
Njen moderni Center celote, ki ga je januarja odprla v rodnih Braslovčah na Štajerskem, v malem naselju prav zasije.
Urška Lustram je nanj upravičeno ponosna, ima pa zanjo, kot vidi danes, prav tako simbolični pomen – z odprtjem je končno na novo zastavila, zdaj tudi že sestavila, sebe.
Vse, da bi bila sprejeta
Svoje preteklosti ne skriva, sprejela je, da ji je bila namenjena kot del osebnostne rasti. »Ko pogledam nazaj, vidim predvsem pomanjkanje osnovne, brezpogojne ljubezni. Mame in očeta ne obsojam, vem, da sta se trudila po najboljših močeh, predajala sta toliko in tisto, kar so ju naučili starši. Zelo sem jima hvaležna za vse,« pove blago. »Že kot otrok sem bila drugačna in zato tudi osamljena. Vse, kar sem delala, sem delala, da bi bila pohvaljena. V osnovni šoli sem kmalu dobila še velika okrogla očala, ki so imela eno lečo prelepljeno. Bila sem 'črna račka' v razredu, ena od sošolk se je tudi močno spravljala name. Jaz pa bi naredila karkoli, da bi bila le sprejeta,« obudi žalostne spomine. »Vse, kar se mi je dogajalo, se je kazalo tudi na mojem telesu. Ko se nisem počutila dobro, se je moje telo razlezlo in kmalu sem spoznala, da vzrok ni le v prehrani, ampak v notranjem neravnovesju. Iz sila drobne deklice sem se nato pri štirinajstih tako rekoč čez noč telesno razvila v žensko. S svojo zunanjo podobo sem bila že od prvega zavedanja nezadovoljna, v sebi pa ranljiva, ranjena in nesrečna. Da me ne bi še bolj prizadeli, sem si naredila obrambni ščit – navzven sem bila hudo samozavestna, egocentrična in odrezava. Če ne bi bila takšna, ne bi preživela. A kljub temu, ko sem slišala, da imam vsaj deset kilogramov preveč, sem v dveh tednih zapadla v bulimijo. S to boleznijo sem se dolgo borila, a pravzaprav nisem bruhala hrane, ampak vse tisto, kar se je nabralo v meni – jezo, žalost, vsa čustva. Če ne bi bruhala, bi najbrž kar umrla,« pove.»Pravzaprav nisem bruhala hrane, ampak vse tisto, kar se je nabralo v meni – jezo, žalost, vsa čustva.«
»Poskušala sem se tudi ubiti, več let sem obiskovala psihologe in jemala antidepresive,« opisuje svojo življenjsko zgodbo. V tistem času je bila že v zvezi s poznejšim možem, s katerim sta prav tako imela posebno zgodbo. Bolj kot partnerja sta bila večna tekmeca. »Nenehno sva tekmovala, kdo je boljši, nekako zdravila čustvene rane drug drugemu in to zamenjevala z ljubeznijo. Čeprav to ni ljubezen, sva se drug od drugega veliko naučila,« ve že nekaj časa. »Rešila sta me otroka, najprej je prišel Ožbej, nato še Neža. Če ne bi imela njiju, ne vem, kako bi bilo z menoj,« pove z ljubeznijo in hvaležnostjo. »Sem se pa kmalu začela zavedati, da ne znam biti ljubeča mama. Niti objeti ju nisem znala z ljubeznijo, njuno vzgojo sem si predstavljala kot vzpostavitev precej strogega reda. Na začetku leta pa se je odločila, da sebe in svoje življenje dokončno uredi. »Zdaj vsi doživljamo novo rojstvo, otroka in jaz. Ožbej je desetletnik, Neža jih ima osem, veliko se crkljamo, objemamo, ljubčkamo, vsi smo spremenjeni,« je srečna.
Prsni vsadki so ji načeli zdravje
Da je danes živa, zdrava in zadovoljna tudi s svojo podobo v ogledalu, je morala veliko predelati. Prav tako se zaveda, da se delo na sebi nikoli ne neha, le lahkotnejše postane. Leta 2014 je spoznala Melito Zupančič in njene terapije, ki so ji pomagale stopiti na pot k sebi in svojemu srcu. A čez leto je prišla še ena preizkušnja, kot to, kar je doživela, vidi danes. »Že prej sem premišljevala o tem in se končno odločila za povečavo prsi. In to jaz, ki sem takrat že vedela, da je moje poslanstvo pomagati ženskam, da se sprejmejo takšne, kot so. Poseg so mi naredili v tujini, telo pa je odreagiralo takoj. Po operaciji se mi je najprej naredil velik hematom, po prihodu domov se je stanje samo še slabšalo. Zredila sem se za 15 kilogramov, izgubila sem menstruacijo, zastajala mi je limfa. Imela sem ogromne podočnjake, počutila pa sem se, kot bi me kdo pretepel. In tako sem bila tudi videti. Nihče mi ni povedal, da je lahko moje stanje povezano s prsnimi vsadki. Sama pravim, da je prsne vsadke zavrnila moja duša, telo pa mi je s svojim odzivom to pokazalo,« pojasni.»O vzrokih svojega počutja sem začela brskati po spletu in prišla do skupine na facebooku, ki povezuje ženske s težavami po povečanju dojk. Ko sem prebrala, kaj vse povzročajo vsadki, se mi je sesul svet – od avtoimunskih bolezni do multiple skleroze, osteoporoze, odmiranja mišic, zastajanja vode. Hitro sem ukrepala, pomoč pa poiskala na kliniki Božikov, kjer so se mi resnično posvetili in z menoj ravnali kot s princesko,« je še vedno ganjena in hvaležna. »Ne trdim, da so prsni vsadki na splošno nevarni in škodljivi, poznam ženske, ki so z njimi povsem na novo zaživele, vzcvetele. Rada bi pa opozorila, da gre lahko marsikaj tudi narobe. Še danes mi gre na jok, ko pomislim, da sem morala dvakrat na operacijo, si nekaj vstaviti in odstraniti, da sem po vseh letih končno zaznala svoje telo,« pove s cmokom v grlu. »Imela sem zdrave, povsem dovolj velike prsi, pa tega nisem bila sposobna videti, zato me tudi popolni vsadki ne bi mogli osrečiti,« se zaveda.