NA ZRAK
Ksenija in Boris v hrib po nasmeh!
Sreča je v malih stvarehl.
Odpri galerijo
Na vrhu, kjer se razkadijo oblaki, je tudi nasmešek bolj širok. Foto osebni arhiv/facebook
»Moja pozornost in uživanje v grižljajih se je razvila nekje po dvainštiridesetem letu,« piše Ksenija Benedetti v svoji kolumni za Onin portal: »Do tedaj sem itak mislila, da bom živela večno. Ko sem opazila, da škatla bonbonov ni več tako polna, sem zaslišala: Opa! Ustavila sem čas in naredila nekaj analiz. Koliko dni in koliko ljudi je šlo mimo mene, ne da bi jih sploh opazila? Kam gre moj čas in komu ga podarjam? Kaj si želim? Kako si želim živeti? Koga si želim ob sebi? Kam gre ta svet in zakaj poka po šivih?« Upočasnila je ritem, a do danes žal še ne dovolj, priznava. Vseeno pa ve, da je, sploh v tem obdobju, strahotno pomembno, da svoj dragoceni čas odmerjamo tako, da gre največji kos tistim, ki jih ljubimo in ki bogatijo naše življenje. Zanjo je to v prvi vrsti seveda Boris, s katerim izkoristita vsako prosto minuto in si napolnita pljuča in srce tudi s skokom na bližnji hrib. Sreča je v malih stvareh!
