Legendarni Joco Žnidaršič: zaljubljen v življenje

Veliki se ne poslavljajo, niti ne odhajajo. So tukaj, v naši družbeni zavesti, v večnih utrinkih preteklosti, s katerimi nas opozarjajo na edinstvene trenutke, ujete v objektiv in zapečatene v spomin. Joco Žnidaršič je ljubil življenje in svojo družino, saj je bil tudi kot mož in oče treh hčera vsaj tako strasten kot za fotografskim aparatom, skozi katerega je opazoval svet. Z njim ni lovil prizorov, ampak celotna obdobja. Prvak slovenske fotografije, neponovljivi fotoreporter in snovalec pomembne ideje, ki je dvignila fotografe tiskanih medijev na zaslužen piedestal, hkrati pa zaprisežen prijatelj, mentor, hedonist. Avtor številnih knjig, dobitnik prestižnih nagrad, spoštovan, oboževan, predvsem pa zelo pomemben za naš čas in prostor. Bil je genialen človek, pravijo njegovi bližnji.

»Ne le da je znal gledati skozi objektiv, znal je videti v srca. Ljudi in živali,« je ob ganljivem poklonu ikoni in prijatelju zapisala Benka Pulko. Česar se je lotil, je počel z vsem svojim bistvom. Tudi študija medicine, čeprav se je namesto v operacijsko dvorano raje podal na ulice, trge, v naravo, da bi tam nahranil svojo nemirno dušo. Redno jo je bogatil z lepotami gorskega skalovja, s tisočerimi okusi kulinaričnih dobrot, z divjimi valovi razburkanega morja, na katero je zajadral ob tradicionalnih družinskih počitnicah. Rad je delil. Misli, izkušnje, spoznanja. In tako polno, kot je živel, se je tudi zazibal v večnost. Doma, med svojimi dekleti, ki so ga čuvala do poslednjega diha. Pogosto se zgodi, da šele po smrti človeka spoznamo njegovo pravo veličino. Za Joca, legendarnega urednika fotografije na Delu, to ne velja.

Ovekovečil je kultne osebnosti, družbeno prelomne trenutke in za narod zgodovinske politično-športne premike. Bil je komet, ki je udaril silovito in zažarel v veličastni moči vizualne umetnosti. Najbolj natančno bi ga opisali z njemu ljubimi verzi svaka Radovana Gobca: »Ta moja lučka, svetla lučka, mi vedno kaže pravo pot, gotovo vsak bi rad jo nosil, da svetil bi si z njo povsod. Te moje lučke, svetle lučke, nikomur jaz ne prepustim, brez nje bila bi rjava muha, brez nje življenje izgubim.« Ognjevit, svetlobe poln značaj so spoznali veliki svetovni voditelji, pa tudi mogočni plemeniti lipicanci. Vsi so mu zaupali in lahko smo hvaležno pomirjeni, da njegova lučka ne bo nikoli ugasnila.