Ljubosumna je na fantove starše, hoče ga zase

Spoštovana ga. Zvezdana! Sem mlada ženska, pravkar sem dobila službo in sem zelo zadovoljna. Imam zlatega fanta, s katerim sva si uredila stanovanje na podstrehi njihove družinske hiše, imava svoj vhod. Plačujeva najemnino, majhno, a so stvari urejene. Sploh se nama ni treba videti z nikomer, če ne želiva. Veliko veselje imam z opremljanjem stanovanja ... Fant je dober človek, frajer, moje prijateljice debelo gledajo, kako me ima rad. Tudi on ima dobro službo, imava denar, marsikaj si privoščiva. Dobro se razumeva, imava en samcat problem. Fant se zelo dobro razume s svojo družino, mamo in očetom, bratom in sestro. Ne vem, kaj mi je, ampak čisto po domače sem očitno ljubosumna nanje. Kar stisne me pri srcu, ko gre k njim na obisk, jezna sem, ko reče, da jim gre kaj pomagat. Živimo v majhnem kraju, ob hiši so njihove njive in jim pomaga. Veseli so, ko delajo, se pogovarjajo, tudi skregajo, a čutim, da držijo skupaj. Mene vabijo medse, da jim pomagam ali samo sedim. Njegova mama je neskončno prijazna, ne vtika se v naju, vabi me, da skupaj kaj spečeva ali kaj dobrega skuhava in jaz ji rečem, da se mi ne da. Ona pa sploh ni užaljena, smeji se in pravi, da sem fajn, ker se znam postaviti zase. Fant me sicer vedno vpraša, če je v redu, da gre pomagat, in če rečem, da ne, me debelo gleda. Pravi, da ne žrtvuje najinega časa in da se mu zdi, da je pošteno, da kdaj pa kdaj pomaga tudi staršem. Potem ne gre in jaz sem še bolj jezna, ker imam potem slabo vest. Jezna sem nanje, da bi kar kričala, ker mi ga jemljejo. Z njim bi bila ves čas in hočem biti prva vsak trenutek. Ne rečem, da nisem, a hočem več. Kaj misliš ti, Zvezdana? Ali pretiravam? Kako naj se rešim te jeze? Klavdija

Draga Klavdija!
Kaj več pa lahko še dobiš, kot imaš? Ah, ženske smo včasih res nerazumska bitja in so nas sama čustva in ego. Kako lahko odrasla oseba dovoli svojim čustvom in občutkom, da brez trohice samocenzure,obvladajo naša življenja. To je nizkotno, človeka nevredno življenje. Prav je, da čustvuješ, da prepoznaš jezo, sebičnost, pohlepnost (po človeku), netolerantnost, a trohica modrosti ti ne bi škodila.
Najprej se zahvali za vse, kar se ti dobrega dogaja v življenju. Zahvaljuj se zjutraj in zvečer, kadarkoli imaš čas. Hvaležnost je izjemno zdravilna vibracija, omilila bo ostre robove, ki iz tebe verjetno štrlijo z razlogom. A ne bova jih iskali, premalo si napisala in nič o otroštvu. Sicer pa si dovolj stara, da prevzemaš odgovornost za svoje življenje.
Družinska zgodba tvojega fanta je naravnost čudovita. To je neverjetno bogastvo, ki se je dotaknilo tudi tebe, pred tabo se kotalijo biseri, pa jih sploh ne vidiš. Zdi se mi, da odnos moškega, sina do matere, skoraj največ pove o njem samem, kakšen mož bo, oče. Če je odnos spoštljiv, ljubeč, če oba upoštevata meje, če se znata pogovarjati, ne obsojati, ste srečali moškega, s katerim boste vse to lahko razvili. Očitno gre za skladno družino, torej ni nevarnosti, da bi mama na tihem izsiljevala pozornost z narejeno prijaznostjo, saj ni sama, ima moža, delo ...

Če boš fanta lepila nase, se ti slabo piše. Partnerstvo je hoja dveh ljudi po isti poti, dveh odraslih v isto smer.

Tudi ne vem, kaj je tako slabega v tem, da fant pomaga staršem. Iz osebne izkušnje vem, da danes mladi nočejo pomagati staršem, kot da bi bilo to nekaj nevrednega ali bi bilo s tem kaj narobe. Nasprotno pa pričakujejo pomoč staršev, kot da je to samoumevno, dolžnost staršev do njihove smrti.
Sodelovanje je vedno dvosmerna cesta, tudi v odnosu starši-otroci. Danes pa je normalno, da imajo otroci doma hotel, banko in še kaj. Nekoč je bila pomoč staršem dolžnost in tu ni bilo pardona, danes pa smo to obrnili na glavo.
No, nekje na sredi je zlata resnica, da smo starši res vse življenje na razpolago, a le če želimo, zmoremo in iz čiste ljubezni. V tem odnosu ne sme biti pričakovanj in merjenja ljubezni z denarjem in drugimi dobrinami. Dolžnost otrok pa je, da odrastejo, zaživijo življenje polno, srečno, po svoje. Zato so danes redki mladi ljudje, ki jim pomoč staršem ni v breme, pač pa v veselje in radost.
Dajanje je lepo, radostno, prav tako kot sprejemanje.
Če boš fanta lepila nase, se ti slabo piše. Partnerstvo je hoja dveh ljudi po isti poti, dveh odraslih v isto smer. Ta dva ne postaneta ena oseba, to je nezrelo pričakovanje, tudi nemogoče. Med njima je spoštovanje in zaupanje tisto, ki jima daje največjo svobodo. Če fant zna in želi pomagati, je to njegova najlepša izkaznica. Predvsem, ker praviš, da si vedno na prvem mestu.
Mislim, da se boš morala vzeti v roke, mogoče poiskati pomoč psihologa, da se zazreš vase in pometeš vse komplekse in strahove.
Pravzaprav ne vem, kaj se dogaja z nami, tudi z mano. Pomoč staršem nam je odveč, nimamo časa, stanujemo predaleč, ves čas si izmišljujemo opravičila, samo da nam ne bi bilo treba skrbeti zanje. Verjetno je del razloga v napornih stikih, veliko staršev ima potrebo po pozornosti. Pričakujejo pomoč, ker je tako prav, ker jih je sram, da bodo drugi videli, da jih otroci ne obiskujejo dovolj. Strah jih je, ker bodo drugi mislili, da niso dobri starši. Vsako tako pričakovanje rodi odpor.
Obračam, obračam in na drugi strani vidim isto.
Tudi veliko otrok pričakuje finančno in drugačno pomoč od staršev, pa četudi se jim niti 'dober dan' ne da reči.
Smo odrasli ljudje, torej je naša dolžnost, da se na obeh straneh potrudimo za boljše in bolj radostne odnose. Brez pričakovanj in obsojanja, z ljubeznijo in radostjo v srcu, ker samo SMO. Naše družine so, kakršne so, in največja modrost jih je sprejeti v celoti.
Vsakogar v družini takšnega, kakršen je.
Če ne moremo, ohranimo vsaj spoštovanje. In bodimo hvaležni za vsako izkušnjo.