Maša Kagao Knez: Vse nas vodi ritem srca

Kot hči afriškega očeta in slovenske mame je vedno izstopala, še posebej, ker je odraščala v času, ko multikulturnost v naši deželi ni bila pogosta. »Če štrliš iz okolja, se moraš ves čas spoprijemati s tem, da si drugačen. Tega ne moreš skriti, vsi te gledajo, jaz pa sem si vedno želela, da bi se lahko skrila.« In potem je pristala – na odru. »Vem,« se zasmeji. »A morda sem to na tak način vzela v svoje roke.«

Malo mamina, malo očetova

Najverjetneje ji je bila ljubezen do plesa prirojena ali privzgojena. Njena mama, plesalka in koreografinja Jasna Knez jo je namreč že od mladih nog rada vzela s seboj na nastope. »Pravzaprav drugačnega življenja ne poznam, ker sem bila od rojstva obkrožena s plesom, tako da je bilo to zame povsem običajno okolje.« Z mamo se dobro razume in sta si zelo blizu, vendar v otroštvu ni mislila, da bo plesalka. Obiskovala je različne delavnice in bila vključena tudi v mamine predstave, čemur pa se je v najstniških letih začela upirati. »Ko sem bila majhna, je bilo to del igre,« prizna. Njena mama goji globoko ljubezen do izraznega plesa, kar je bilo zaradi svobode gibanja in improvizacije kot nalašč za majhno deklico. »V puberteti pa mi seveda ni bilo do ničesar,« se zasmeji Maša. »Ples je bil le hobi.« Mamin svobodni duh je poskrbel za odprto vzgojo, da se je naučila sprejemati vse, razumeti bogastvo raznolikosti in neomejevanja – tako sebe kot drugih. Očeta ne pozna, saj je imela le dve leti, ko se je vrnil v Afriko. »Mama pravi, da sem trmasta po njem,« se nasmehne, ko jo vprašam po podobnostih, »a to vključuje tudi vztrajnost. Če mi nekdo reče, da nečesa ne smem ali ne (z)morem, mu bom želela dokazati nasprotno.« Vseeno pravi, da ne ve, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi bil oče prisoten. »Vsi imamo svojo zgodbo in vsakega od nas zaznamuje na drugačen način,« pravi. »Določeni ljudje ponavljajo družinske vzorce, drugi pa morda bežijo v povsem drugo smer. Zagotovo se kje pozna, a sva bili z mamo vedno obkroženi z družino, tako da ne morem reči, da sem kdaj čutila kakršnokoli pomanjkanje.«

Usodna Afrika

Čeprav je razmišljala o drugačnih poklicnih poteh, je njeno življenje vseeno spremenil obisk očetove domovine. »Ves čas me je vleklo k odrskim deskam, pomembna točka je bilo tudi delovanje s Kim Komljanec v KUD Franceta Prešerna, kjer smo ustvarjali zelo dodelane predstave, v začetku bolj plesno-gibalne, pozneje vse bolj gledališke. Čeprav le ljubiteljsko, smo delali z dušo in telesom.« Hkrati je ves čas sodelovala tudi z mamo. Pred 20 leti pa se je odločila obiskati Burkina Faso. »Želela sem spoznati očeta in deželo, iz katere je prihajal. Vzdrževanje stikov takrat ni bilo tako preprosto, zato smo si občasno pisali pisma.« Diplomatska služba ga je ravno v času njenega obiska vodila na drug konec sveta in njenega sporočila o načrtovanem obisku ni prejel. »Vseeno sem spoznala strice, tete in bratrance, tako da sem dobila okus njegove družine.« Ob obisku očetove domovine je natiho upala, da bo tam sprejeta drugače, domače. »Ne vem, zakaj sem to pričakovala, a sem si to res močno želela. Tam so namreč strmeli vame, ker sem bila zanje belka, in je bilo še slabše. V Sloveniji se vsaj počutim domače, v Burkina Fasu pa sem bila zanje presvetla in so se do mene obnašali enako, kot do drugih 'turistov z denarjem'.« Tudi pri nas jo pri prestopu meje še vedno ustavijo in pregledajo, pravi. »Nekatere stvari se ne spremenijo,« reče z grenkim nasmeškom.

Ples in barva kože

Njeno življenje se je z obiskom Afrike šele začenjalo spreminjati. »Prevzel me je njihov način življenja, v katerem je ples prepleten z vsakdanom.« Na podobnem naključnem izletu v Pariz je naletela na plesno šolo Georgesa Momboyeja za afriške in sodobne plese. »Takoj sem vedela, da to hočem, da sem končno našla pravo stvar zame. Tudi občutek, da si med ljudmi, med katerimi ne izstopaš, je bil čudovit.« Udeležila se je dveletnega izpopolnjevanja v afriških in sodobnih plesih, čeprav je bila na avdiciji edina, ki ni imela predznanja o plesih zahodne Afrike, obiskala je le nekaj delavnic. A njeno znanje o sodobnem plesu je bilo zelo dobro in s svojim nastopom je prepričala. Vseeno Maša meni, da ritem in konkretno afriški plesi niso nekaj, kar (n)imamo v krvi. »Gre bolj za okolje, v katerem živiš in te obkroža,« pravi. »Poznam veliko temnopoltih, ki nimajo občutka za ples. Vsi menijo, da je zato, ker sem temnejše polti, to pač v mojih genih. Če že, je morda kriva kombinacija mame in očeta. A naj vam priznam, da sem na posnetkih ugotovila, da pri 12 letih nisem imela niti najmanjšega pojma o afriških plesih. Zato vsem učenkam rečem, naj ne obupujejo in da se vse da naučiti.« V Afriki mame otroke že v naročju ves čas zibajo, saj nimajo vozičkov, in tako vse življenje sledijo ritmu hoje in srca. »V vseh nas bije srce in to, da nekdo reče, da nima ritma, je popoln nesmisel, saj drugače ne bi bil živ.« Prisoten je tudi stereotip barve kože. »Seveda se zgodi, da ljudje včasih menijo, da ta ples ni zanje samo zaradi barve kože,« prikima Maša.

Kaj je afriški ples?

Maša pravi, da so afriški plesi danes nekaj drugega kot nekoč. Ko so se premaknili iz vasi v mesto, so izgubili prvotne namene, kot so bili čaščenje božanstev, priklicevanje dežja, praznovanja in drugi obredi. »V vaseh so plesali vsi za vse ali pa za bogove, za boljšo rast, kar je skupno ljudskim plesom po svetu.« Ko so se razdelili na plesalce in gledalce, so plesi pridobili namen zabave in nastopaštva, zato so se začeli spreminjati in prilagajati. Nastopajoči so pogosteje uporabljali določene gibe, za katere so vedeli, da bodo med občinstvom bolj priljubljeni. »Izraz afriški plesi je skovanka in izmišljotina Zahoda. To je tako, kot če bi rekel evropski plesi. A eksotika privlači in sama sebi grem včasih na živce, da s tem označim kakšno delavnico, saj se ne strinjam s poimenovanjem.« Maša pravi, da je podrobneje spoznala le zahodnoafriške plese, da pa se že ti med seboj močno razlikujejo. »Imajo različne bobne, nekje je več poudarka na prsnem košu ali bokih, nekatere plese plešejo samo ženske, recimo. Zanimivo je, da sem med brskanjem odkrila podobnosti med svetovnimi plesi, ki so jih raziskovali tudi strokovnjaki. Na povsem različnih koncih sveta najdeš podobne gibe, na primer tlačenje zemlje z nogami, ob morju valovanje z rokami ipd. Plese prepletajo zemljepisne značilnosti, zgodovina verovanja, skupnost in tisto, s čimer so se ukvarjali.« Če želite videti del čarobnosti njenega plesa, nikar ne zamudite predstave Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, v kateri Maša pooseblja umetnost, ki jo vsak dan tudi živi.