Meh na mah: Tri mesece so ga skrivali

Erika Hribernika je zamenjal Vili Mravljak, izurjeni, a širši javnosti dotlej manj znani harmonikar, saj je večinoma igral na manjših praznovanjih. Potem pa je prišel dan, ko je stopil na velike odre, med same znane muzikante.

Letenje je Vilijeva strast, rad je med oblaki.

Vili Mravljak je nasmejan in dobrovoljen fant, doma iz okolice Velenja, ki je začel harmoniko resneje igrati pri devetih letih.»Seveda sem jo dobil že veliko prej. Najprej mi je oče na morju v Pulju kupil tako otroško, dejansko igračo. Ko sem imel sedem let, pa je kupil pravo frajtonarico, ker je bila zelo poceni. A pri nas doma nihče ni znal igrati nanjo, zato sem meh začel vleči jaz, tako, bolj za hec. Nato so me starši vpisali v glasbeno šolo Roberta Goličnika, kjer sem se tri ali štiri leta učil igranja diatonične harmonike, pozneje pa sem se dodatno izobraževal še pri Robertu Goterju. Pod njegovim mentorstvom sem se udeležil tekmovanj, na katerih sem osvojil kar nekaj nagrad in priznanj,« nam svoje začetke opiše Vili, ki ima na te uspehe lepe spomine. Nič čudnega, da so ga muzikantje v domači vasi kmalu zvabili v lokalni ansambel, s katerim so večinoma igrali na rojstnodnevnih praznovanjih in porokah po manjših gostilnah. »Nikoli ne bom pozabil dneva, ko me je poklical vodja Ansambla Spev, Erik Hribernik, in me kar naravnost vprašal, če bi prišel igrat k njim, saj sam za to ni imel več časa. Priznam, da je bil to velik šok, tako da najprej nisem mogel reči niti ja, niti ne, zato sem dejal le, da bom malo razmislil,« nam zaupa. Ni potreboval veliko časa za razmislek in tako se je fantom ansambla Spev Marku Berzelaku, Kristjanu Kolencu, Boštjanu Mežnarju in Edu Rednaku kmalu pridružil na vajah. Hitro je dobil občutek, da bo šlo. »Seveda sem spevovce vseskozi spremljal ter jih dobro poznal in cenil, zato sem imel na prvi skupni vaji ogromno tremo,« prizna Vili, ki so ga fantje kar nekaj mesecev skrbno skrivali. »Dejansko sem šel z njimi na veselice kot nek ozvočevalec, da sem malo opazoval, kako vse skupaj poteka. Novembra 2018 pa so me še uradno predstavili kot svojega novega harmonikarja.«

Presenetil ga je tudi sprejem drugih muzikantov, ki so ga takoj vzeli medse kot enakovrednega. »Spomnim se, kako mi je modrijan Franjo Oset izrekel lepo dobrodošlico in to je bila zame velika motivacija,« pravi Vili, po izobrazbi inženir lesarstva. Zaposlen je pri podjetju Kograd Igem, kjer se ukvarjajo z obnovo stavbne dediščine, zato je veliko na terenu, a ga to delo neizmerno veseli. Doma se rad pocrklja z mucko Rossy, ima pa še dva zanimiva hobija: je prostovoljni gasilec in celo športni pilot z licenco, zato se pogosto odpravi med oblake. Še kot srednješolec je doma omenil, da bi rad letel, pa o tem niso želeli nič slišati. Zdravniški izpit je zato opravil skrivaj, prav tako izpit. In šele ko je imel za seboj že nekaj ur letenja, je povedal, kaj počne. »Če le nisem preveč utrujen po sobotnem igranju, grem ob nedeljah zjutraj letet,« pravi. Letenje je balzam za njegovo dušo.