ZVEZDANINA MODROST
Meni gre na bruhanje. Je res tako narobe zakričati, naj se vendar nehamo pretvarjati?
Zvezdana! Meni se vse gabi. Sprenevedanje, igranje nečesa, kar nismo. Če hočem biti moderna, moram vse to razumeti in se delati, da razumem in da ne smem obsojati. Živim v majhnem mestu, kjer vsi vemo vse o vsem. Moja prijateljica je bila vplivna osebnost in žena nekega veljaka, zato so jo vsi spoštovali. Žal je pred kratkim umrla, zapustila odrasla otroka in moža. Jaz sem bila njena intimna prijateljica in sem z njo dajala skozi take stvari, da bi se vam želodec obrnil, če bi to vedeli. Ampak saj smo vedeli skoraj vsi, nihče pa ni črhnil besede. Njen mož, hud manipulator, jo je maltretiral, izkoriščal, tepel, gnjavil in varal. Ona je skrivala, kolikor je mogla v majhnem mestu. Zdaj, ob obletnici njene smrti, pa smo imeli dogodek, na katerem smo se je spomnili in njen mož je predstavljal njeno delo. O njej govori sladko, pristavlja svoj lonček, kot da bi bil njen angel. Celo otroka nekaj lažeta in s pocukranimi besedami opisujeta življenje svoje mame, ki je bilo eno samo trpljenje, ki ga je ona obupano skrivala pred svetom. Meni gre na bruhanje. Zvezdana, ali moram biti res tiho, je res tako narobe zakričati, naj se vendar nehamo pretvarjati? Alenka
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Alenka!
Hm, hm. Naravnost ti bom rekla, da ne vtikaj nosu v tuja življenja. Nimaš pravice in amen!
Imaš ti vse 'pošlihtano' v svojem življenju? Živiš v skladu s svojo resnico tudi navzven? Nimaš pravice soditi, in če ti je pomembno, kaj je prav in kaj ne, je to še vedno samo TVOJ prav. To ni vprašanje modernosti in trendov, to je globoka resnica stavka, da bodi ti sama sprememba v svetu, ki si jo želiš! Lahko pa seveda razpravljava na filozofskem nivoju o bistvu resnice in vzrokih, ki nas vodijo v laž in pretvarjanje. Lahko ti tudi pokažem ogledalo, lahko ti povem, da te neresnice in laži bolijo, ker se dotikajo nekega tvojega bolečinskega jedra in ti bi morala ugotoviti, kaj je to. Če boš iskreno pobrskala in začela delati na sebi, ti bo zmanjkalo časa za druge.
Kar pa se prijateljice tiče, imam tudi jaz eno tako.Tudi jaz sem bila nekoč nesrečna, nezadovoljna, izigrana. Vsi imamo svoje temne lise intimnosti in nihče izmed nas ne uide lekcijam življenja.
Tudi moja prijateljica bi se rajši dala obesiti, kot da bi priznala svoje strahove, padce, neuspehe, solze skriva pod plastmi glasnega smeha. Tudi jaz se za trenutek zmedena znajdem v družbi, v kateri razlaga o svojem življenju kot o pravljici. Toda jaz sem njena prava prijateljica in jo razumem, če ne zmore.
Zakaj pa bi sploh govorila: »Veste, jaz sem nesrečna, mož me vara, v službi ne zmorem dela in so me prestavili na nižje delovno mesto, otrok ima cveke v šoli in lastna mama mi gre na živce!« Kaj pa bi ji odgovorili mi, ostali? Bi ji rekli, da je mož kreten, da je njen šef kreten, da je njen otrok kreten, da je njena mama nora? Bi ji rekli, naj neha pretiravati? Bi ji rekli, da si je sama kriva? Bi ji rekli, da je uboga, in šli izprašit hlače njenemu možu, bi šli nadret njenega šefa, da je ne razume, bi se šli učit z njenim otrokom, da bi dobil boljšo oceno, bi šli njeno mamo prosit, naj ima vendar potrpljenje s svojo hčerko?
Ljudje rešujemo svoje težave v svoji intimi in z ljudmi, ki nam zares stojijo ob strani.
Ker smo vsi krvavi pod kožo, ker nas je vse po vrsti strah neuspeha, ker vsi po vrsti podlegamo iluzijam in pravljicam, kaj je dobro in pravo življenje, vsi po vrsti skrivamo svoja resnična življenja drug pred drugim. Vse, kar v resnici zmoremo, je, da v red spravimo vsaj delčke svojega življenja in resnično nehamo vrednotiti tuja življenja. Vsi dobro vemo, da idealnega življenja ni in da nam redko uspe na vseh življenjskih področjih. Kaj pa je uspeh? Mir. Spokojnost s sabo.
Moja prijateljica ne zmore reči, da ne zna, da ji ne gre najbolje, da bi se rada ločila ... Odkritost pred drugimi ljudmi bi ji prinesla še več bolečine. Mnogi bi se za trenutek počutili bolje ob njeni nesreči, kar je čisti absurd. Počutili bi se bolje, ker bi vedeli, da niso edini. V tej ranljivosti bi se morali najti, res je.
A je ranljivost redka moč, ki jo zmorejo le najmočnejši. Tudi tvoja prijateljica se je verjetno tako počutila in še mnoge, zato je tako dragoceno to malo žensko prijateljstvo, ali moško, spol ni pomemben. Moramo imeti prijateljstva, v katerih se počutimo varne in smo lahko ranljivi.
Če si bila svoji prijateljici, ko je še živela, prava opora in varen pristan, si naredila največ, kar si lahko, njenemu možu in otrokom pa v miru prepusti njihove poti in delovanje. Delajo, kar zmorejo in znajo. Bog ve, kako je njih strah in kaj nosijo v srcu. Če besede govorijo nekaj drugega, kot čutiš in misliš ti, jih ne poslušaj, prisluhni svojemu srcu in ljubezni do prijateljice, sosede, znanke ...
Soseda potrebuje mogoče le dobro kavico, obisk gledališča, ples. Ne pretvarja se, ona ne zmore, ne zaupa nikomur, tudi tebi ne ... Ne zaupa. Ker ne zaupamo življenju, pogosto lažemo in se pretvarjamo, vsi po vrsti! Prehodi v ranljivost pa se že dogajajo. Vsak izmed nas v tem procesu šteje.
Ti boš z nami, ko boš nehala bruhati in se zgražati!
Hm, hm. Naravnost ti bom rekla, da ne vtikaj nosu v tuja življenja. Nimaš pravice in amen!
Imaš ti vse 'pošlihtano' v svojem življenju? Živiš v skladu s svojo resnico tudi navzven? Nimaš pravice soditi, in če ti je pomembno, kaj je prav in kaj ne, je to še vedno samo TVOJ prav. To ni vprašanje modernosti in trendov, to je globoka resnica stavka, da bodi ti sama sprememba v svetu, ki si jo želiš! Lahko pa seveda razpravljava na filozofskem nivoju o bistvu resnice in vzrokih, ki nas vodijo v laž in pretvarjanje. Lahko ti tudi pokažem ogledalo, lahko ti povem, da te neresnice in laži bolijo, ker se dotikajo nekega tvojega bolečinskega jedra in ti bi morala ugotoviti, kaj je to. Če boš iskreno pobrskala in začela delati na sebi, ti bo zmanjkalo časa za druge.
Kar pa se prijateljice tiče, imam tudi jaz eno tako.Tudi jaz sem bila nekoč nesrečna, nezadovoljna, izigrana. Vsi imamo svoje temne lise intimnosti in nihče izmed nas ne uide lekcijam življenja.
Tudi moja prijateljica bi se rajši dala obesiti, kot da bi priznala svoje strahove, padce, neuspehe, solze skriva pod plastmi glasnega smeha. Tudi jaz se za trenutek zmedena znajdem v družbi, v kateri razlaga o svojem življenju kot o pravljici. Toda jaz sem njena prava prijateljica in jo razumem, če ne zmore.
Zakaj pa bi sploh govorila: »Veste, jaz sem nesrečna, mož me vara, v službi ne zmorem dela in so me prestavili na nižje delovno mesto, otrok ima cveke v šoli in lastna mama mi gre na živce!« Kaj pa bi ji odgovorili mi, ostali? Bi ji rekli, da je mož kreten, da je njen šef kreten, da je njen otrok kreten, da je njena mama nora? Bi ji rekli, naj neha pretiravati? Bi ji rekli, da si je sama kriva? Bi ji rekli, da je uboga, in šli izprašit hlače njenemu možu, bi šli nadret njenega šefa, da je ne razume, bi se šli učit z njenim otrokom, da bi dobil boljšo oceno, bi šli njeno mamo prosit, naj ima vendar potrpljenje s svojo hčerko?
Ljudje rešujemo svoje težave v svoji intimi in z ljudmi, ki nam zares stojijo ob strani.
Ker smo vsi krvavi pod kožo, ker nas je vse po vrsti strah neuspeha, ker vsi po vrsti podlegamo iluzijam in pravljicam, kaj je dobro in pravo življenje, vsi po vrsti skrivamo svoja resnična življenja drug pred drugim. Vse, kar v resnici zmoremo, je, da v red spravimo vsaj delčke svojega življenja in resnično nehamo vrednotiti tuja življenja. Vsi dobro vemo, da idealnega življenja ni in da nam redko uspe na vseh življenjskih področjih. Kaj pa je uspeh? Mir. Spokojnost s sabo.
Moja prijateljica ne zmore reči, da ne zna, da ji ne gre najbolje, da bi se rada ločila ... Odkritost pred drugimi ljudmi bi ji prinesla še več bolečine. Mnogi bi se za trenutek počutili bolje ob njeni nesreči, kar je čisti absurd. Počutili bi se bolje, ker bi vedeli, da niso edini. V tej ranljivosti bi se morali najti, res je.
A je ranljivost redka moč, ki jo zmorejo le najmočnejši. Tudi tvoja prijateljica se je verjetno tako počutila in še mnoge, zato je tako dragoceno to malo žensko prijateljstvo, ali moško, spol ni pomemben. Moramo imeti prijateljstva, v katerih se počutimo varne in smo lahko ranljivi.
Imaš ti vse 'pošlihtano' v svojem življenju? Živiš v skladu s svojo resnico tudi navzven? Če ti je pomembno, kaj je prav in ne, je to še vedno samo TVOJ prav.
Če si bila svoji prijateljici, ko je še živela, prava opora in varen pristan, si naredila največ, kar si lahko, njenemu možu in otrokom pa v miru prepusti njihove poti in delovanje. Delajo, kar zmorejo in znajo. Bog ve, kako je njih strah in kaj nosijo v srcu. Če besede govorijo nekaj drugega, kot čutiš in misliš ti, jih ne poslušaj, prisluhni svojemu srcu in ljubezni do prijateljice, sosede, znanke ...
Soseda potrebuje mogoče le dobro kavico, obisk gledališča, ples. Ne pretvarja se, ona ne zmore, ne zaupa nikomur, tudi tebi ne ... Ne zaupa. Ker ne zaupamo življenju, pogosto lažemo in se pretvarjamo, vsi po vrsti! Prehodi v ranljivost pa se že dogajajo. Vsak izmed nas v tem procesu šteje.
Ti boš z nami, ko boš nehala bruhati in se zgražati!
