Miha Šalehar: Notranji pir ali kako se prepiti do konca - Suzy podarja izvode knjige

Šestindvajsetega oktobra lahko ob 18.30 v ljubljanskem Kinu Šiška prisluhnete pogovoru ob izidu knjige, v kateri z značilnim humorjem in veliko mero introspekcije analizira odnos Slovencev do alkohola, »tako globok, kulturen, zgodovinski, sistemski in strukturen, da terja resen poskus manj resne obravnave.« Odgovor na vprašanje, zakaj smo tako radi pijani, bo z Mihom Šaleharjem iskala valovska kolegica Uršula Zaletelj, njuno besedovanje bo z glasbenimi medklici prekinjal Sergej Ranđelović - Runjoe. Spodaj objavljamo odlomek iz knjige Notranji pir ali kako se prepiti do konca.

Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Oči pije pivo

Poznate tiste družinske scene, ko strici male otroke sprašujejo standardna vprašanja, potem pa se vsa žlahta, zbrana za veliko noč, smeji, ker so mali tako iskreni? Hči je imela dobra tri leta, ko je na vprašanje mojega brata, kaj v službi počne mami, rekla, da mami riše. Ker mami pač riše. Ker je to njen poklic. Ko je nadaljeval z vprašanjem, kaj podobnega pomembnega pa v življenju počne oči, je tamala postregla z ravno tako iskrenim videnjem družinskega patriarha.

»Oči pije pivo,« je rekla?!

Povedala je resnico, ki si je ni upal nihče izreči naglas. Sledil je smeh vseh prisotnih in še danes premišljujem, ali se je še kdo zamislil nad tem, kaj je s tem neskončno pomembnim in še bolj neskončno boleče resničnim stavkom pravzaprav povedala. Ubožica! Tako mlad, nedolžen pomnilnik ima, komaj je začela ločiti metuljčka od muce, jaz pa sem s svojim zgledom nanj že naložil popolnoma zgrešene predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Slabo mi je postalo, ko sem začel preigravati scenarije, kako se bo nekoč v nezavednem iskanju vedno odsotnega očeta, ki je pod domačo češnjo tipkal knjige ali pil pivo s stricem in frendi, zatekla v objem po pivu in čikih dišečega nedojebanca, ki noče ali ne zna odrasti. Morda pa bo očetovo strategijo optimiziranja počutja s kupico ponotranjila do te mere, da bo tudi sama krenila po očetovih požirkih.

»Oči pije pivo.«

Oči v službi pije pivo! Še več: oči je v službi piva. Zanimivo je, kako neusmiljeno otroci zarežejo v tabuje, ki zahtevajo družbeni konsenz, da o njih ne govorimo po resnici. In ker očetje in mame ustvarjamo družbo, navade, konsenze, zakone in seveda tudi tabuje, bi morali otroke za potrebe iskrenega vpogleda v družbeno normalnost vprašati še kaj drugega. Ker smo ravno pri normalnosti popitega, lahko z otrokom v sebi premislimo tudi to, kaj se počne v prostorih, ki jim rečemo lokali, bifeji, gostilne …

Verjetno bi prej ali slej kdo izmed anketiranih mladičev povedal neprijetno resnico, da ljudje hodimo v te prostore pretežno zato, ker se ga radi zadevamo. Z alkoholom. Si predstavljate, da bi v mestnem statističnem popisu pisalo, da na petih kilometrih Celovške ceste stoji sto petintrideset alkoholnih zadevalnic, kjer vam v zameno za denar v varnem okolju in z opozorilom pristojnega ministra postrežejo različne z etanolom oplemenitene pripravke za spreminjanje stanja zavesti?

Če bi statistike namesto za potrebe utrjevanja vere v aktualne agende ustvarjali za potrebe resnice, bi verjetno dopisali tudi to, da so te zadevalnice v zadnjih desetih letih ustvarile tako in tako količino najkvalitetnejšega družinskega nasilja, da so pomagale prodati toliko in toliko antidepresivov, podprle devetnajst samomorov, tisoč enajst ločitev in pomagale ustvariti triintrideset tisoč prenočitev v UKC Ljubljana. Da o upepelitvah ne govorimo. Ampak tega nikoli ne izrečemo. Izmažemo se, da gre za gostinstvo, kar tehnično gledano pomeni, da nekdo nekoga proti plačilu sprejme za gosta in je prijazen z njim. To pove že sam izraz. Alkohol je pač samo zraven. Čisto slučajno, če me razumete. Kar pomeni, da ga lahko tudi ne bi bilo, pa bi bilo vse tako, kot je.

No, ne bi bilo. Verjemite mi. Pravzaprav lahko verjamete kar svojemu potrošniškemu notranjemu kompasu, ki vedno potrdi, da povpraševanje ustvarja ponudbo. In obratno.

Gremo k primeru, na katerega bomo verjetno kmalu pozabili.

Se spomnite Gaviolija, tiste znamenite priobalne tehno beznice, kamor se je ob prelomu tisočletja hodilo malicat ekstazije in žurat na elektronsko muziko? Morda nam tamkajšnji fenomen lahko pove kaj zanimivega o samoumevnosti alkohola znotraj občega pojmovanja gostinstva. Znano in empirično preizkušeno dejstvo je, da ob zaužitju plesnih medikamentov, ki so bili takrat popularni v zloglasni diskoteki, želja po alkoholu zdrkne na tako zanemarljivo raven, da je to upravnikom kluba predstavljalo resno težavo. Tega nihče ni povedal naglas, ker je bila tudi praksa žvečenja plesnih drog tako kot alkohol v kavarnah še en prisrčen tabu. Le da je tabu alkohola legaliziran in davčno urejen, medtem ko tablete in praški še iščejo svoj ekonomski in zakonodajni prostor.

V Izoli so imeli torej težavo, ker je žanrska subkultura dobre občutke za ritem in ljubezen raje stimulirala s prepovedanimi tabletami kot z legalnimi, reguliranimi in obdavčenimi kapljevinami omame, ki si jih dobil za šankom z računom. Zahvalimo pa se lahko ekonomiji in podjetniški iznajdljivosti upravnikov kluba, ki so morali, čeprav alkohol ni stekel, ob koncu dneva plačati nastopajoče, najemnino, točajke, redarje, toaletni papir, snažilko in ostale stroške biznisa. Kaj so storili? Po nerazumno visokih cenah so prodajali ustekleničeno vodo. Da pa se simpatično zadeta plesna čreda ne bi hodila napajat k pipi v toaletne prostore, so tam zaprli hladno vodo in je tekla samo topla.

V obeh primerih gre za ekonomijo zadevanja, o kateri ne govorimo naglas. Za zadevanje samo pravzaprav. Za dve vrsti zadevanja. Fenomen je res smešen, če ga pogledaš skozi prizmo mitov, ki so se pletli okrog primorskega plesnega svetišča. Gavioli je bil v medijih zagotovo najbolj razvpit in demoniziran prostor v zgodovini slovenske samostojnosti. Plesni pekel. Epicenter pregrehe. Na kupe tendencioznih prispevkov je bilo posnetih in člankov napisanih o plemenu, ki namesto alkohola pije tabletke sreče in pleše.

In spet: če bi vprašali statistike in če bi statistike želele pričati resnico, bi verjetno povedale, da je prostor, kjer je na elektronski bas boben udarjal sam satan, prodal bistveno manj enot alkohola po glavi kot drugi klubi podobne velikosti, kjer se je pilo pivo na hite Plavega orkestra. To pomeni, da je vsa razvpitost izhajala iz gole drugačnosti zadevalnega modusa. Iz kemične ksenofobije, če želite. Vznemirjalo nas je, da mladi tam ne bruhajo zaradi alkohola, pač pa zaradi drugih molekul. In to je bil škandal.

Spodobne hčerke izgubijo nedolžnost na veselici. Na zadnjem sedežu gasilskega kombija. Pijane. Nespodobnim se je podobno dogajalo na avtomobilskih afterpartijih, domov grede iz Gaviolija. Zadete. Ista zgodba. Le sedeži niso bili gasilski in mamilo je bilo drugačno.

Stvar naše kulture, razumete? Stvar navade?

Stvar normalnosti in družbenih vlog!

»Oči pije pivo.«

Jap, večinoma smo današnji očiji sinovi očijev, ki so pili pivo. Močno napenjam možgane, da bi se spomnil, če je moj pokojni fotr kdaj naročil karkoli drugega. Pa ga nisem velikokrat videl pijanega. Seveda je tudi ta ideja, da ga nisem videl pijanega, lahko čisto navaden konstrukt te iste družbene norme, ki tipom moško žlampanje pira zapoveduje kot povsem nedolžno obveznost, ki čas do smrti naredi bolj znosen. Nekoč, bilo je v globokih osemdesetih, se ga je stari na pikniku tako nalezel s slabim žganjem, da smo morali poklicati taksi. Seveda ne, ker bi mislili na varnost, fotru je ravnotežni organ preprosto odpovedal.

Se ni zgodilo velikokrat, a takrat se je. Groza! V dekadi brkov in kosmatih pazduh je klic taksija pomenil popoln moški poraz, ekvivalenten kastraciji. Od Iga, kjer je piknik potekal, do Šentvida se je brkati fotr opravičeval taksistu za neskončno sramotni prizor pijanega očeta, ki se z družino vrača s taksijem. V nedogled je ponavljal, da bi on sicer peljal familijo z avtom domov, a mu žena tega ne pusti. Brkati taksist ga je razumel in podpiral v teh idejah, tako kot lahko le pravi moški podpira pravega moškega. Kajti pravi tip ni nikdar pijan! Četudi spije pet ali šest pirov, ni pijan. Le malo ga čuti.

Od kod nam te ideje?