»Moj mož je tipičen Slovenec, pije, kadi in dela.«

Spoštovana Zvezdana, sem nesrečna. Pri meni je vse povprečno, moja družina, moja otroka, moj mož je tipičen Slovenec, pije, kadi in dela. Doma ga ni, ko pa je, jé, prdi, redko se umiva, tečnari in ukazuje, mene jemlje kot del kuhinje. Tudi sama nisem nič boljša, samo delam, skrbim za otroka, kuhinjo, da smo čisto oblečeni, če nista pridna, se tudi zderem. Sem okrogla, neurejena, sicer čista, rada gledam tv-nadaljevanke in sem po deset ur v službi. Nisem sicer neumna, imam končano srednjo šolo, mož osnovno, čeprav me ves čas daje v nič. Voljo do življenja pa mi jemlje služba. Imam šefinjo, ki nikoli ni zadovoljna. Jaz že dolgo delam svoje delo in mislim, da sem res dobra. Vse je točno, vse je v redu, ona pa stalno teži. Ne govori direktno z mano ali z nami. Nas je pet sodelavk in se dobro razumemo, vse pa se bojimo šefinje, tako da niti govoriti ne moremo, ko gre mimo, ena izmed njih dobi kar vročino. Delamo za sto evrov več, kot je minimalec, ona nam ves čas pisari, da nimamo denarja, me pa delamo v prodaji in vidimo, kaj je res. Ne razumem same sebe, zakaj se je tako bojim. Vse skupaj živimo obsedno stanje, ostajamo po službi, ker si ne upamo nič reči, dobesedno nas muči. Pisari, kako pomembno delo delamo, da se moramo bolj potruditi, da moramo biti hvaležne, in potem že najde kaj, da pokritizira. Rada bi ji rekla za višjo plačo, saj sem že deset let na istem, pa si ne upam. Kaj mi je, zakaj sem tak pezde? Erika in sodelavke


Draga Erika,
to je pa tema, ki tudi mene žuli. Tudi jaz se ne znam dobro postaviti zase, kadar gre za delo, sploh ker ga rada opravljam. Velikokrat svoje delo podarjam, rečem, da si bomo že kako povrnili usluge, na koncu pa debelo gledam, ko mi kdo izstavi račun, ki ga jaz v nasprotni smeri nisem imela moči izstaviti. Hja, se mi zelo zdi, da gre za slabo samopodobo.

Moram te pohvaliti, niti z besedo se nisi lotila svoje šefinje, češ, kakšna krava je, ves čas me sprašuješ, zakaj se ti to dogaja. Draga moja, to se ti dogaja, ker ti vse to dovoliš. To že sama veš. Kaj je torej narobe s tabo in tvojimi sodelavkami? Nič ni narobe. Mi je neskončno zoprno, ko se sprašujemo, kaj je narobe z nami. Reagiraš pač tako, kot najbolje znaš. Vedno, ko ozavestiš problem pri sebi, se že premikaš k rešitvi. Na oni strani ni rešitve, tvoja šefinja ne vidi in ne sliši nič. Nje ne boš spremenila. Zato se pomirite, stanje, ki ga živite v službi, bo takšno, kot je, dokler boste to sprejemale brez besed.

Svetujem ti, tebi in tvojim sodelavkam, da začnete vsako jutro, ko se dobite pri kavi, še pred delovnim časom, iskati lepe, dobre stvari druga pri drugi. Iščite vaše pluse pri delu. Francka, npr., izjemno hitro doseže prodajo pri tečnih strankah, nobena ni tako učinkovita, ti si izjemna v komunikaciji s podrejenimi in iskanju najboljših cen, Micka pa je nadvse točna in učinkovita organizatorka. Vse sem si izmislila, vse je dobrodošlo, ena ima lepe roke, druga zna počistiti za sabo, da se vse sveti, tretja je nežen človek in vedno čuti, če je kaj narobe, ena zna motivirati ... Svoja življenja poglejte v celoti, kaj vse ste dosegle, kaj vse zdržale, rojevale ste, skrbite za družine, skrbite za druge, zaradi vašega dela gre podjetju odlično. Vsaka malenkost šteje, čisto vsaka. Boš videla, kakšna frajerka si.

Težave oceniti svojo vrednost in vrednost svojega dela imamo vsi tisti, ki smo vzgojeni v skromnosti, tisti, ki so nam govorili, da je govoriti o sebi lepo nečimrnost, vsi, ki smo pretirano sočutni. Seveda smo pretirano sočutni zato, ker si želimo biti sprejeti in si želimo, da bi nas drugi imeli radi. A najprej je treba zdravo in zrelo imeti rad sebe. Vprašaj se, zakaj si to tako želiš. Misliš, da bo konec sveta, če boš enkrat rekla »ne, hvala“? Samo enkrat poskusi, vrzi se na glavo v svoj strah pred zavrnitvijo, boš videla, da boš preživela.


To ti pišem iz lastne izkušnje, tudi jaz mečkam, se napihujem doma in preračunavam. Ko se mi povzpne čez glavo in sem do vratu v godlji, se spomnim lastnih stavkov in se vržem na glavo v ta svoj veliki strah. Včasih se z mano skregajo, včasih so užaljeni, včasih se premaknejo, včasih delo izgubim, a na koncu vedno pridobim jaz. Včasih se mi opravičijo in me nagradijo. Na koncu sem srečna in zadovoljna, ker sem premagala strah, začutila čisto nove občutke lastne vrednosti, da sem, kakršna sem, vredna spoštovanja in primernega plačila. In se počasi premikam na tej premici življenja naprej in čedalje večkrat se mi zgodi, da se vse zloži tako, kot sem si nekoč predstavljala samo v sanjah.

Poznam veliko ljudi, ki imajo težave z lastno večvrednostjo. Med njimi je tvoja šefinja. A tudi ti ljudje imajo slabo samopodobo in jo ustvarjajo s čezmernim hvaljenjem sebe, postavljanjem cen lastnega dela v egoistične višave, z arogantnim vedenjem in poniževanjem drugih. Smo pač malce ranjeni in te rane je treba zaceliti. Treba se je znova spomniti ljubečih občutkov, jih pokloniti sebi in verjeti, da smo, če ne ranimo drugih, dobri, dragoceni in neprecenljiv delček družbe, v kateri živimo.

Vadi, draga moja Erika, bodi hvaležna, da imaš okoli sebe sodelavke, ki te razumejo. Naučite se vse skupaj, da se pogum splača. Če se ne znaš postaviti zase zdravo, razumno in ljubeče, tega ne bo naredil namesto tebe nihče. Povejte svoji šefinji, kaj vas moti, boli in kaj si želite. Če ne najdete skupnega jezika, se mirno poslovite, življenje ti je na razpolago!
No, mogoče vidim jaz tvoje dobro srce!
Objem in pogumno naprej,