»Moje življenje je pravljica«

Anka Senčar, naša pionirka v mednarodnem manekenstvu, je živela mimo klišejskih norm, s čimer je orala ledino ter nekonvencionalne dame navdihovala z izostrenim čutom za estetiko. Njena lepota je pritegnila pozornost modnih ustvarjalcev po vsem svetu, z nomadskim življenjskim slogom pa je postavila svoj vrednostni sistem, kako se kvalitetno in predvsem svobodno odločati o lastni sreči.


Bila je edina prava slovenska fatalka, saj se ni pustila ugonobiti patriarhalnemu sistemu, v katerem so jo moški želeli postaviti za štedilnik. V najinem intervjuju, polnem iskrivih, zabavnih in tudi trpkih spoznanj, je o prvem možu spregovorila v svoji značilni neposredni maniri: »Želel me je imeti doma za hišno pomočnico, okrog pa ga je 'sral'. Še več, vse moje prijateljice, ki sem jim pomagala, je spravil med rjuhe. Odločila sem se, da mu vrnem milo za drago, čeprav mi je bilo zelo težko, saj sem se morala zaljubiti, če sem želela biti intimna z moškim. A sem se tolažila s tem, da je imel doma čudovito ženo, ki je ni spoštoval.«


Ljubezen je našla v zadnjem soprogu, Bobu. »On me je osrečeval, ker me je sprejel takšno, kot sem. Ob njem sem se počutila vredno, razvajal me je in od mene ni zahteval, naj mu likam srajce ali kuham kosila,« je z nepopisno strastjo govorila o ljubezni svojega življenja, ki je bila naravnost veličastna.


»Živim v pravljici, in četudi me kdo prizadene, si znam lagati, da laže preskočim ovire. Zato imajo vse moje zgodbe srečen konec. Večino moških je motila moja drugačnost, zaradi katere so me želeli spreminjati in potlačiti moje bistvo. Nekdo je želel iz mene narediti gospodinjo, spet drugi grofico, a četudi mu je skoraj uspelo, je bila ta grofica še vedno bosonoga,« je bila zvesta svoji preproščini.


Poslovila se je v 73. letu starosti in za sabo pustila neizbrisen pečat samosvoje, močne in odločne ženske, ki je v avtobiografski knjigi To sem jaz – jaz sem Anka razodela razburljivo cigansko dušo večne popotnice.