Moževa edina dolžnost je, da uboga ženo

Smučarsko kariero​ je Jure končal leta 1985 zaradi poškodbe kolkov. Na najinem srečanju v prestolnici pove, da so posledica tega najbolj vidne zdaj. Producent in nekdanji smučar pride namreč z berglami, saj je imel pred kratkim operacijo kolkov. Za začetek ga spomnim na tiste lepe čase, ko je osvojil prvo slovensko zimsko olimpijsko medaljo. »Moram kar dobro pomisliti, saj je minilo že nekaj časa,« se zasmeji. »Jugoslavija je takrat organizirala olimpijado, to je bila naša prva olimpijada in pričakovali smo tudi medaljo. Če je ne bi osvojili, bi bili prvi organizator v zgodovini, ki se mu je to zgodilo. Pritisk je bil zato velik in potem tudi evforija, ko je bil cilj dosežen. Jugoslavija se ni proslavila samo kot odličen organizator, ampak tudi kot enakovreden tekmovalec v alpskem smučanju.« ​Nekoč je nizal uspehe v smučanju, zdaj podira rekorde v gledanosti. Nadvse uspešen muzikal Mamma Mia! je nastal v sodelovanju s Festivalom Ljubljana, in tudi nov projekt Briljantina bo plod tega povezovanja. »Briljantina je zgodba, ki ima srečen konec. Meni je to zelo všeč, saj grem rad dobre volje domov iz gledališča. Igralci so mlajši od tistih v Mamma Mii!, zgodba pa nagovarja vse generacije, saj nas popelje v del življenja, ki smo ga vsi doživeli.« Premiera bo 18. junija v Križankah. V tej predstavi ne bomo videli njegove žene Simone Vodopivec, ki v Mamma Mii! briljira. »Malo se mi je zamerila,« reče v smehu in takoj pojasni, da se le šali. »Simona je v tem projektu udeležena kot del produkcije. Sicer pa v predstavi ni vloge, ki bi ji bila pisana na kožo. Mi ne delamo muzikalov zato, da bi v njih nastopala ona,« se nasmeji. »V zakonu je vse v redu, vse 'štima',« še doda. Z ženo pogosto hodita na muzikale v tujino. »Gre za ljubezen do te zvrsti. V tujini je to popolnoma drug svet, saj so tam milijonske produkcije.« In pri nas? »Mamma Mia! nas je stala vsega skupaj približno 250 tisoč evrov.« Po premisleku zaupa: »Če delaš muzikal zato, da boš z njim zaslužil, potem je bolje, da nisi v tem poslu. Za vsako predstavo gre na pot 60 ljudi. To je zelo velik projekt, ogromno tehnike, ki jo je treba najemati, postavljati, pospravljati, potem so tu še licenčnine, marketing … Ko potegneš črto, so včasih številke boleče.« Pošalim se, da so tudi v športu visoke, vendar Jure razloži: »V naših časih ni bilo nobenih številk. Po športni karieri, ko sem odšel v Ameriko, sem uveljavljal svoje rezultate in nato je prišel zaslužek. V samem športu pa takrat ni bilo denarja.«

 Mamma Mio! postavil nov mejnik

V kavarni mi pokaže plakat za Briljantino in pove, da so že začeli priprave. »Videli smo, da so ljudje željni nečesa lahkotnega. Muzikal je ena najbolj zahtevnih odrskih zvrsti, ker moraš združevati tri elemente – petje, igro in ples. Igralci jih morajo obvladati, vendar smo pri nas omejeni s takim kadrom, saj nimamo te tradicije. Težko je sestaviti ekipo za muzikal.« In vendarle je Juretu uspelo. »V Sloveniji do predstave Mamma Mia! nismo bili vajeni, da bi ljudje na koncu vstali in plesali.« Veliko ljudi si jo je prišlo večkrat pogledat. »Moja mama jo je videla osemkrat. V Križankah je vstala in plesala, ko pa je predstavo videla osmič v majhnem gledališču v italijanski Gorici za slovensko občinstvo, se je zjokala, ker jo je doživljala čustveno.« Tudi pri njem je bilo vsakič drugače. »Na prvih 62 predstavah sem bil vedno zraven in čisto vsaka se me je drugače dotaknila.« In kako se ga dotakne, ko vidi ženo na odru? »Jaz je ne gledam kot igralko, čeprav jo občudujem kot igralko in pevko. Vanjo sem po tej plati tudi zaljubljen. Ko govori ali poje določeno besedilo, ga povežem z najinim zasebnim življenjem – ali je to odnos z najinimi otroki ali neka življenjska izkušnja, in zato se tudi odzovem popolnoma drugje kot drugi.«

Zaljubila sta se na Japonskem

Ko pijeva kavo, poizvem, kako se je začela ljubezenska zgodba s Simono. »Že v najstniških letih sva se poznala, ona je takrat z bendom Ultimat pela pesem Moški čaj, ne da bi sploh razumela njen pomen. Jaz pa tudi nisem natančno vedel, kaj se mi je takrat dogajalo v smučanju ob vsej pozornosti, ki sem je bil deležen. Nisva se kaj dosti zanimala drug za drugega. Nič ni bilo niti v smeri 'o, ta mi je pa všeč'. Ko sva se zaljubila, sva bila že precej stara. Ampak takrat se je to zgodilo kot ljubezen na prvi pogled.« To je bilo na Japonskem. »Tam sem organiziral veliko prireditev, med drugim tudi slovenski festival, in Simona je prišla kot del nastopajoče skupine. Če bi se moral odločiti za en trenutek, je bil to pogled sredi mini marketa po nastopu, ko sva se pogledala čez prodajne police – meni se je zgodilo tam.« Njuna ljubezen še zmeraj cveti. » Vedno bolj!« Skupaj sta 21 let, plod ljubezni sta dva otroka. Povezuje pa ju tudi ljubezen do dela. »Dobro je, če imaš rad podobne stvari. Prednost tega je, da skupaj zoriš in imaš skupne izkušnje. Seveda se vedno ne strinjava o vsem, kar je dobro. Na primer za muzikal Mamma Mia! sva šest mesecev razmišljala o tem, kdo bo igral v glavnih vlogah. Nisem se strinjal z njenim predlogom in potem sva pol leta iskala drugo rešitev. Na koncu sva ugotovila, da ima ona prav. Iz tega so nastale Dinamitke, torej Alenka Godec, Damjana Golavšek in ona, ki 'razturajo',« se nasmeji. »Zdaj s ponosom priznam, da je imela prav.« V šali mu pribijem, da je treba ženske večkrat upoštevati. »Bog ne daj, da bi nasprotoval temu, kar pravite. Moževa edina dolžnost je, da uboga ženo,« se nasmehne.

'Volimo Jureka više od bureka'

Ta slogan je še zelo živ, zato spet obudiva čas, ko je osvojil kolajno. »Izmislil si ga je Branko Đurić - Đuro s skupino Nadrealisti. Naredili so transparent s tem sloganom in takoj se je prijel med ljudmi. Kamorkoli grem v države nekdanje Jugoslavije, se ga ljudje še vedno spomnijo.« O tem, kako je danes cenjen v tujini, govori tudi priznanje, ki ga je pred štirimi leti prejel od japonskega veleposlaništva za prispevek k razvoju smučarskega športa v deželi vzhajajočega sonca in spodbujanju prijateljskih vezi med obema državama. »Na Japonskem sem zelo veliko delal v svetu športa, od organizacij svetovnih prvenstev do olimpijade. Ocenili so, da sem jim pomagal in so mi na ta način izkazali čast.« Japonce je navdušil tudi zato, ker se je kmalu po prvih stikih naučil govoriti japonsko. »Znal sem le toliko, da sem se lahko sporazumeval. Na japonski televiziji sem tudi komentiral nekatere prenose in delal televizijske oddaje. Kar veliko so se morali truditi z mano. Še dobro, da oddaje niso bile v živo in se je dalo marsikaj izrezati,« se nasmehne. ​Na koncu ga vprašam o dilemi, ki se mi je pojavila ob prebiranju člankov o njem – Jure ali Jurij? »Iz smučarskih časov me vsi poznajo kot Jureta, moje rojstno ime pa je Jurij. V Ameriki sem bil Jurij, ker je bilo to znano ime ruskih tajnih agentov in so si ga lažje zapomnili. Tudi Japonci so me prosili, ali bi me lahko klicali Jurij, ker pomeni v japonščini lilija, Jure pa duh. Delal sem v promociji in ne bi bilo dobro, če bi smučarske obleke nosile ime duh. Tako sem bil 25 let Jurij, doma pa so me spet vsi klicali Jure, vključno z mojo mamo,« se nasmeji in odide na novo predstavo Mamma Mia! v Krško.

 


»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«