Na odru s Slakovo harmoniko, njegovo pa so mu ukradli (Suzy)

Med nastopajočimi je bil Žiga Pungerčar Marn, sin Leopolda Pungerčarja, nečaka Lojzeta Slaka, ki je na odru doživeto pripovedoval zgodbe in dogodivščine svojega strica. Podkrepil jih je s številnimi fotografijami in posnetki, da se je na trenutke zdelo, kot da se je na oder vrnil sam Slak.

Žiga je igral na dve harmoniki, eno znamke Lanzinger, nekoč last Lojzeta Slaka, in svojo, znamke Prostor, ki mu jo je tik pred zadnjim koncertom nekdo ukradel iz prtljažnika avtomobila. Če bi jo kdo kje opazil, naj to sporoči najbližji policijski postaji. »Prostorjeva harmonika je bila nova, nanjo sem na teh koncertih igral prvič, skupaj z Rokom Švabom in prijatelji,« je za revijo Suzy povedal Žiga, ki se je na trebanjski glasbeni šoli učil trobento in šolanje uspešno zaključil. Sam je poprijel za kitaro in sedel za klavir ter v roke vzel tudi harmoniko. »Na harmoniki sem samouk, naučil sem se jo igrati ob poslušanju posnetkov pesmi Lojzeta Slaka,« nam je zaupal.

Glasba je v njihovi družini doma in Žiga na tokratni turneji ni prvič stal na odru, saj je trobento igral že na mnogih prireditvah, še več je za njim nastopov s harmoniko. »Igral sem jo na prireditvi Boš videl, kaj dela Dolen'c, ki je bila posvečena 50. obletnici Slakove glasbe, ko Lojzeta že ni bilo več. Dobro sem ga poznal, saj se je pri nas velikokrat oglasil, sploh kadar smo praznovali rojstne dni. Vedno je iz avtomobila vzel harmoniko in zaigral. In že kot fant sem ga imel čast opazovati. Vedel sem, da je velik človek in da ga ljudje cenijo, a takrat tega še nisem povsem razumel in dojel. Opazoval sem ga med igranjem, spomnim se, kako se njegova roka skoraj ni premikala, le prsti so drseli po gumbih in izvabljali nežne melodije,« se spominja. Ideja, da bi sodeloval na koncertni turneji ob 60. obletnici njegove glasbe, se je porodila, ker so želeli, da bi nekdo od bližnjih Slakovih sorodnikov zaigral na harmoniko.

Žiga je sicer zaposlen v očetovem podjetju Primatron. »Po poklicu sem inženir elektrotehnike, ukvarjamo se s prodajo, servisom in proizvodnjo medicinske in laboratorijske opreme,« nam razloži mladenič. Na vprašanje, če je kdaj razmišljal, da bi imel ansambel, odgovori: »Mislim, da ima vsak muzikant željo po ansamblu, a je za to treba ujeti dobro sinergijo v zasedbi. Sam bom Slakove viže vedno z veseljem igral.«

Poleg glasbe ima še eno veliko ljubezen, in sicer do motorjev. »Sem strasten motorist, imam dva motorja.« Kar ne čudi, saj je tudi ljubezen do motorjev družinska tradicija, ki gre iz roda v rod. »Motorist je bil dedek in je še vedno moj oče, prav tako mlajši brat. Zelo rad sedem na svojega jeklenega konjička in se odpeljem kakšen krog ali na daljši izlet, če imam čas. Na lep sončen dan se z očetom in bratom skupaj odpeljemo na kak izlet. No, zdaj smo jeklene konjičke že pospravili v garažo in čakamo na novo sezono,« pove. Ta se bo, tako kot vsako leto, začela z vseslovenskim blagoslovom motorjev v Mirni Peči, katerega organizator je prav Žigov oče Leopold Pungerčar, od marca letos predsednik Avto-moto zveze Slovenije. Zato ne čudi, da na blagoslovu motorjev vedno zvenijo tudi Slakove viže.