Namen skupine Panda ni služiti denar, ampak ustvarjati

Že dolga leta dnevno odmevajo na številnih radijskih valovih po Sloveniji, za njimi pa stoji legendarna skupina Panda, ki ima za seboj veliko uspehov, med drugim so zmagali na festivalu Melodije morja in sonca. Andrej Pompe, idejni vodja skupine, skladatelj in klaviaturist, pa mi je zaupal tudi svojo filozofijo, ki jo je vredno posnemati.

Andreja je že v najstniških letih zasvojila glasba, kot študenta pa ga je zaneslo v marketinške vode in danes je zelo cenjeno ime v svetu trženja, predava tudi na Gea Collegu. »Osnovni namen skupine Panda ni služiti denar, ampak ustvarjati, se izražati in najti poslušalce, ki jim je to izražanje blizu. Na žalost je digitalizacija prišla tako daleč, da se ne da več živeti recimo od prodaje plošč in zgoščenk. Založbe redko financirajo snemanje, zato je treba poiskati druge vire, med katere zagotovo sodi nastopanje v živo.« Ker nama je obema marketing blizu, nadaljujeva v tem jeziku. »Panda smo znamka, ki nima primarne težnje po tem, da bi veliko nastopala. Osebno živimo vsak od svojega poklica na povsem drugem področju. Po eni strani sem človek, ki se ukvarja z marketingom, na drugi strani pa profesor, se pravi izobražujem in prenašam znanje na druge. Velikokrat sem moderator na raznih delavnicah in tudi svetovalec. To so različne funkcije in vse imajo v ozadju neki kupoprodajni odnos, kar je logično. Ti kot novinarka vsekakor ne delaš tega intervjuja, samo ker ti je fino, ampak seveda tudi, ker moraš od nečesa živeti. Če to dvoje združiš, je življenje najlepše. Jaz sem že pred leti nehal hoditi v službo, ker preprosto rad počnem te stvari. Tako ni težko iti zjutraj v pisarno ali v predavalnico ali se v nedeljo usesti za računalnik in nekaj narediti. Mogoče je to včasih malo zoprno, ker nimaš več ločnice med zasebnim in profesionalnim življenjem, ampak se mi zdi, da če to preveč deliš, lahko ena stvar postane breme. Jaz pa tega ne maram.«

Hiti, da se bo čim prej umiril

Ko se usedeva v kavarni, mi vendarle prizna: »Seveda so stvari, ki jih ne maramo. Če ti poči guma na kolesu, menjava zračnice ni ravno najprijetnejše opravilo, a ko ti to uspe, si lahko tudi zadovoljen. Vse je odvisno od tega, kako gledaš na življenje.« Ob tem ga pomenljivo vprašam, ali po njegovi teoriji ne dela več. Odločno mi odvrne: »Ne. Jaz samo uživam. Ves čas pa v spremembi aktivnosti iščem počitek.« Nekoliko začudeno ga pogledam, zato pojasni: »To izhaja iz anekdote, ko sem bil študent in sem se učil saksofon. Dve leti sem vztrajal, potem pa to opustil iz banalnega razloga – v šoli mi niso več posodili saksofona, kupiti pa ga nisem mogel. Za učenje tega instrumenta sem imel idealnega profesorja,« se spominja. »Že takoj na začetku mi je rekel, da mi bo povedal vse tisto, kar misli, da mi bo koristilo, ne pa tistega, kar piše v učnem načrtu. Že to mi je bilo všeč. Druga stvar, ki me je pri njem navdušila, pa se navezuje na to, da sem enkrat prišel na uro povsem brez volje in bil zelo utrujen. Takrat sem mu rekel: 'Profesor, jaz danes ne bi kaj dosti igral. Mi boste raje kaj povedali?' Odvrnil mi je: 'Zakaj pa si sploh prišel na uro? Mar ni igranje nekaj finega, sproščujočega? Če zamenjaš aktivnost, se razbremeniš od druge aktivnosti.' Iz tega sem si ustvaril življenjsko vodilo, ki se mu reče: počitek je v spremembi dela.« Ob tem se zamisli in pove: »Vedno, ko hitim in mi nekdo svetuje, naj se malo umirim, mu rečem: 'Saj se zdaj umirjam, le da ti tega ne vidiš. Hitim z enega področja na drugo, da se bom čim prej umiril.' Na tak način se sproščajo napetosti. Problem lahko nosiš s sabo, lahko pa ga pustiš tam, kjer je bil, in greš nekam drugam. To je nekakšna meditacija, ki predstavlja razbremenitev. Moja duhovnost je povezana s popolnoma drugimi stvarmi, najmočnejšo meditacijo pa najdem v glasbi. Ko namreč sedeš za en instrument, si v stiku z nečim zelo žlahtnim.«

Komponira na kolesu

Ob toplem napitku nadaljujeva z njegovo nadvse zanimivo življenjsko filozofijo. »Druga vrsta meditacije zame je vožnja s kolesom. Ne vozim se po ravnem, kjer je vse lahko, ampak nekje, kjer moram nekaj narediti. Ko nekaj delaš, se razbremeniš vseh stvari, ki bi motile. Seveda potem odmisliš vse, kar ne sodi zraven.« O svoji meditaciji še doda: »Opazil sem, da ko pri športni aktivnosti dosežeš kondicijo in je pred tabo kakšen zelo strm klanec, bi večina ljudi rekla, kako je to hudo, koliko se mora mučiti in koliko je še do vrha itd. Velikokrat se zalotim, da se začnem ukvarjati z nečim, kar nima povezave ne s tistim okoljem, kjer sem jaz, ne s samim kolesom, ne z mojo fizično pripravljenostjo, ampak sem v nekem tretjem svetu. Tako recimo včasih na kolesu tudi komponiram. To se pravi, da si predstavljam, kako naj bi bile stvari, kaj naj bi kdo igral, kakšna bo melodija. Pogosto je to potem težko uresničljivo, saj nimam prostora, da bi si to zapisal in posnel. Čeprav včasih vklopim telefon in si zapojem tisto melodijo ali celo povem zloge besed za pesem. Hvala bogu imamo s sabo vedno napravo, ki je res genialna,« se nasmeji. Opomnim ga na splošno prepričanje, ki pravi, da moraš biti stoodstotno pri stvari, če se lotiš nekega izziva. »To pravijo ljudje, ki jih je vzgojila šola. Da bi imel samo en fokus in da me ne sme nič drugega motiti, tega ne poznam. Ja, je obremenjujoče, če nekaj delaš in ti v uho nekdo govori. Ampak se ga da tudi odmisliti. Davek, ki ga plačujemo, ker nas v šoli predalčkajo z neustvarjalnimi načini razmišljanja, nas bo v prihodnosti še veliko stal. Zaradi tega nas Daljni vzhod vse bolj prekaša. Mi smo 'monofokusirani', oni pa so 'multifokusirani'. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo Kitajci najmočnejši na svetu.«

Panda je veliki otrok

Po vseh drugih temah le preideva na skupino Panda, ki je prepoznavna po čutnem avtorskem popu in piše zgodovino slovenske glasbe že vse od leta 1986 dalje. »Panda je naš veliki otrok. Včasih sem imel skupino Predmestje. V Jugoslaviji smo bili precej znani in posneli štiri albume. Pozneje sem veliko pisal za različne pevce in reklamne spote, moj je recimo legendarni Frutek. Ves čas pa me je gnalo naprej. V nekem glasbenem studiu sem bil tudi ljubiteljski producent poleg službe. Enkrat smo snemali himno za Zvezo socialistične mladine Slovenije v nekdanji Jugoslaviji in pri tem projektu je bila zraven tudi pevka Suzana. Takoj sem začutil njen žametni glas. Po kratkem pogovoru sva se dogovorila za sodelovanje in začela delati. Najprej sva sama imela dve skladbi, ki sta se vrteli tudi po radiu, potem pa sva se nekega dne odločila, da ustanoviva skupino. In tako je nastala Panda.« Danes je skupina v čisto drugi zasedbi, edina stalnica je Andrej. »Naša glasba je močnejša od posameznika v bendu,« mi pove in z navdušenjem opiše njihovo že šesto pevko Nino Bauman. »Zdaj smo skupaj že pet let, kar se mi zdi odlično. Zelo dobro delamo skupaj in ona izredno hitro napreduje, čeprav je bila odlična, že ko smo jo sprejeli. Mislim, da bo postala res velika pevka, ko bomo mi nehali, ne samo zato, ker ima izjemne glasovne zmožnosti, ampak ker je tudi tehnično zelo dobra.« Pa razmišljajo o tem, da bi nehali? »Pogosto. V trenutkih, ko smo nehali delati s katerokoli od pevk, je bila neizogibna dilema, ali iti naprej ali ne.« Svoj novi projekt, enajsti po vrsti, so poimenovali Daleč stran od ponorelega sveta. Je ta album tudi zanje odmik? Odločno pove: »Vsekakor! Kot sem že prej povedal, je glasba pobeg stran, tudi od ponorelega sveta. Z glasbo se hočemo nekako oddaljiti od vseh stvari, ki obstajajo okrog nas, in na naš način ljudem ponuditi mentalno pribežališče. Naj se vsak vsaj malo zamisli nad seboj.« Panda je ustvarila samosvoj glasbeni slog, ki ga ohranja ne glede na trenutne trende. »Kakorkoli gledamo, je naša glasba daleč stran od vsega drugega, kar glasbeniki počnejo v Sloveniji. Ponosni in srečni smo, da imamo svojo zadevo. Včasih nas to tepe, ker je prevladujoči trend tisto, kar hočejo ljudje poslušati, ker slišijo tudi drugje. Nas sicer to ne moti, saj nismo odvisni od količine koncertov in zaslužka od glasbe, ampak od tega, koliko bomo uspeli sebe in druge prepričati, da je to, kar počnemo, prava stvar. Daleč stran od ponorelega sveta je res daleč stran od ostalih stvari.« S temi besedami se poslovi in odide na počitek – predavat na fakulteto!