Nataša Briški: V ekstremnih razmerah ne moreš igrati

V ekipo 12 Evropejk in Arabk je bila med več kot tisoč prijavljenimi izbrana pred slabima dvema letoma. Mraza ne prenaša, raje je na hudi vročini, kot na minus 40, kolikor jih je zdaj na Arktiki. Zato se je za pot temeljito pripravila, tako fizično kot psihično. Zdaj je ne skrbi več in se podaja izzivu naproti.

Glavo trenira s Saro Isaković

Se je prijavila, da bi spoznala svoje meje? »Ne, pritegnila me je destinacija, tja gre lahko le redkokdo. Na severnem polu ni ničesar, pot je logistično in finančno zahtevna in ženske niso pogosti obiskovalci,« pojasni. »Zanimivo se mi je zdelo, na kakšne načine bi lahko odpravo predstavila v medijih, in to sem tudi poudarila v prijavi,« še pove. Kot nekdanja odbojkarica je od nekdaj živela aktivno, hodila je v hribe, kolesarila, bila je v gibanju. Za pot, kjer bodo dekleta ves čas na smučeh, vso opremo pa bodo vlekle vsaka na svojih saneh, se je odločila temeljito in namensko pripraviti. Zadnje mesece hodi v hribe, na celodnevne ture, prvič v življenju trenira tudi z osebnim trenerjem. Drugi del priprave je namenjen glavi. »Vodja odprave, vrhunska polarna raziskovalka Felicity Aston, ki je leta 2012 kot prva ženska v 59 dneh presmučala Antarktiko, nam je povedala, da je 80 odstotkov našega uspeha odvisnega od glave. Sem močna, se pa zavedam, da v takšnih pogojih še nisem bila. Zato sem se povezala s Saro Isaković, ki je na norveškem sodelovala v startupu, kjer so pripravljali ljudi za ekstremne preizkušnje. Delava tedensko – vadiva dihanje, pa kakšne misli se lahko pojavijo v določenih situacijah, kako jih predelati; kako odreagirati, ko ti zavre oziroma te vrže iz obvladljivega tira. Da se zaveš, prepoznaš, kaj se je zgodilo, in obvladaš situacijo. To je seveda treba natrenirati.«​

Z mrazom ima manj težav, kot je pričakovala

Koliko časa pa bo sama s svojimi mislimi? »Ogromno. Od devetih zjutraj, ko stopiš na smuči, pa ves dan, razen postankov,« pove. In kaj takrat počneš? »Občuduješ pokrajino, razmišljaš, glasbe jaz ne poslušam. Morda bi mi bilo lažje, če bi jo, na Islandiji se mi je na primer zdelo, da smo že pet ur na smučeh, pa je minila poldruga ura,« se zasmeji. Je pred tem tekla na smučeh? »Nikoli. Veliko novega sem se že naučila. Na primer pakirati sani. Kam postaviti težje, kam lažje stvari, kako zategniti tovor. Tudi kompasa prej nisem znala uporabljati,« se nasmehne. Kaj pa je v času priprav že spoznala o sebi? »Presenetilo me je, da imam manj težav z mrazom, kot sem pričakovala. Res je pomembno, kako se pripraviš v glavi. Tudi v mrzlo vodo sem šla, pa poleti ne stopim v morje, če nima 25 stopinj. Veliko sem se naučila tudi od vodje Felicitiy, kako zna ravno s pravim občutkom ravnati s posameznicami v določenih situacijah. Kako s puncami delujejo kot ekipa? »Na dosedanjih treh srečanjih se je izkazalo, da dobro. Ko eni ne gre, pomaga druga oziroma te skupina potegne. To ni tekmovanje, lepo sodelujemo. Čaka nas dobrih sto kilometrov hoje, kar naj bi opravile nekako v desetih dneh, odvisno od vremena, stanja ledu in morda še česa,« opiše. »Ko si izpostavljen ekstremnim razmeram, ne moreš igrati – si, kar si. Takrat res vidiš, kakšen je kdo, vključno s seboj. Gotovo bodo izzivi, v psihično in fizično zahtevnih razmerah je to razumljivo, a na dosedanjih treningih smo to znale obvladati,« pove. So vse članice odprave značajsko močne ženske? »Rekla bi tako – vse, ki so šle čez priprave, so močne ženske, smo pa zelo različnih značajev. Šefica odprave je ekipo sestavila povsem namensko, tako smo tudi razdeljene po šotorih in se obnese,« pojasni.


 

Upa, da jo bo rešila zaseka z ocvirki

Kaj pa bodo jedle? Nataša je sicer vsejeda, a v razmerah, kot jih čakajo, večina običajne hrane ne pride v poštev. »Glavni obrok je zajtrk, ki ga sestavimo iz tega, kar se da pripraviti v vodi – razni kakavi, beljakovinski in vitaminski napitki, kosmiči... Nato si pripraviš hrano za na pot – predvsem vse vrste suhega sadja in oreščkov, bomboni, čokoladice, saj je za hojo in vlečenje sani potrebno ogromno energije, pa še mraz naredi svoje. Ker pa jaz sploh nisem sladkosneda, bom del tega obroka poskušala nadomestiti z zaseko z ocvirki,« se nasmeje. »Zvečer, ko se postavi tabor, sledi kuhanje večerje. Takrat bomo jedli juhe, raznorazne obroke iz vrečke, rižote in podobno. Pa spet beljakovinske napitke in prigrizke. Popiti je treba tudi veliko tekočine, od tri do štiri litre vode dnevno,« zavzdihne, saj sicer spije vsaj pol manj. »Vse to pomeni najprej nalivanje s tekočino, posledično pa lulanje,« pojasni. Kaj pa higiena? »Ta del je za ženske precej zahtevnejši, kot za moške. Umili se bomo s toaletnimi robčki, perilo bo prilagojeno razmeram, športno, ki ne zasmrdi, preoblečeš ga na nekaj dni. Opravljanje predvsem male potrebe pa za žensko pomeni, da se moraš vsakič povsem obleči, odit ven, opraviti zunanjim razmeram navkljub in se čim prej vrniti v šotor. In to do jutra nekajkrat ponoviš. Moški, na primer, lahko to opravijo v šotoru, v plastenko,« opiše veliko razliko. »To je izziv, enim večji, enim manjši, sama sem to pač vzela v zakup,« je sprijaznjena. Trikrat so bile z ekipo na pripravah. Kako je po vrnitvi v vsakodnevno življenje? »Ceniš povsem osnovne stvari – prho, vodo, da si v čistem. Da lahko poješ, kar želiš, zjutraj spiješ kavico, da imaš tople prste, ko tipkaš,« se nasmehne. »Zdaj se nam to zdi samoumevno, potem pa to opaziš,« pove. »Po takšni izkušnji vidiš tudi, s kako malo stvarmi se da preživeti, da smo vsaj majčkeno tudi razvajeni. Sama vem, da sem in se za to nikomur za to ne opravičujem, všeč mi je to udobje, znam pa brez večjih težav preživeti tudi brez njega,« zaključi.

 



»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«