ZVEZDANINA MODROST
Ne vem, kaj bi naredila, da bi prišla v medije, da bi me ljudje spoznali
Spoštovana gospa Zvezdana! Čutim, da sva enaki, čutim vaše bolečine in občudujem vašo pot. Sama sem dala skozi tako grde stvari, da se še vedno zjočem, ko pomislim nanje. Od tepeža v zakonu do depresije, mama se me je odrekla in mi hotela odvzeti otroka ter stopila na moževo stran. Ločila sem se in ostala tako rekoč pod mostom. Dvignila sem se, pomagal mi je bioenergetik. Naredila sem veliko notranjo preobrazbo in zdaj znam pomagati ljudem. Obiskovala sem kar nekaj tečajev in imam licence, za višje dobro delam z ljudmi in se jim posvečam. Sledim sebi, samo sebi in sem odpustila bivšemu možu, svoji materi. Nimam sicer stika z njima, ampak šla sem čez zamere in postala močna. Tudi s sinom nimam stikov, ker je ostal pri možu, ampak njemu nimam česa odpuščati, saj ne ve, ubogi fant, kaj dela. Pišem ti, ker ne vem, kaj bi naredila, da bi prišla v medije, da bi me ljudje spoznali. Rada bi nastopala v tvoji oddaji, rada bi pisala kolumne, jaz vse to znam. Čutim, da znam. Veš, včasih tudi ti kaj napišeš, kar ni v skladu z ljubeznijo. Seveda, saj smo vsi samo ljudje. Verjamem, da jaz znam in si manifestiram svoje uspešno podjetje, s katerim pomagam ljudem. Vem, da ne smem sedeti in čakati križem rok na čudež, zato ti pišem! Obožujem te. Kakšen je tvoj nasvet? Ana Marija
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Ana Marija!
Dolgo sem premišljevala, ali naj objavim tvoje pismo. Ker nisi edina, ki mi na tak način piše, ti odgovarjam in te prosim samo eno: Ne kuj me v zvezde! Odgovor ti ne bo všeč, čeprav ga pišem z vso ponižnostjo, ki jo premorem. Toliko 'jaz, jaz, jaz', toliko stavkov, ki se začnejo z besedo jaz, že dolgo nisem ne slišala ne brala. Prav zasmrdi po egoizmu, čeprav se trudiš to skriti, prav daleč naokrog se razleze tvoja praznina, nedovoljdobrost, tvoja nesamozavest.
Vse si dobro in na debelo prekrila z 'duhovnostjo', s tako površno, ponižujočo držo, da je z vsemi 'drugimi' nekaj narobe, samo z nama ne, da me obide občutek sramu. Mene takoj izloči iz te dvojine. Nalijmo si zares čistega vina, kot se reče. Sama si rekla, da smo samo ljudje. Kje na tej poti si zaradi svojih bolečin, izločila sebe, sebe postavila više in bolj 'prav' nad druge, ne vem. Težke izkušnje nas oblikujejo, res je. A to še ne pomeni, da lahko zaradi njih pametujemo drugim in na njihovi nesreči gradimo posle 'v višje dobro' zvenečih besed. To je enostavno laž. Debela, mastna, domača laž.
Draga moja, kje si izgubila hvaležnost, ponižnost? Mogoče tudi ne znaš dobro obračati besed in je zato tvoje pisanje izpadlo tako zoprno. Nekdo te je naučil, katere stavke moraš govoriti, in jih zdaj, nepredelane, ponavljaš kot papiga. Tvoja površna zgodba tvojega življenja govori o odpuščanju materi, bivšemu, sebi ... Tvoj stavek, namenjen sinu, pa vse skupaj podre, vse tvoje besede se sesujejo kot hišica iz kart.
Če bi si res upala in imela pogum, da se sprejmeš, bi se spogledala s svojo nemočjo, s svojimi strahovi, s to praznino v sebi, bi šele tukaj notri našla svoje bogastvo. Slediti sebi ne pomeni, da druge izločaš, sodiš. Slediti sebi pomeni, da prisluškuješ sebi v vseh segmentih svojega življenja in prepoznavaš vzorce, ki te onesrečujejo.
Slediš lahko sebi in ješ za zajtrk, kar ti ugaja, lahko bereš, kar želiš ti in tebi pomaga, lahko počneš, kar te je volja s sabo, ne sprejemaš kompromisov, ki jim ne moreš slediti. K 'slediti sebi' pa sodi še cela paleta občutkov, ki je povezana s skupnostjo, katere del si. To velikokrat pozabljamo, da smo del celote, del človeštva, in tukaj se skriva višje dobro.
Tudi sama sebi velikokrat postavljam vprašanje, kot ga bom zdaj tebi.
Sem res tako dobra, sem res tako odlična pri svojem delu? Kaj lahko storim še bolje?
Vedno najdem kup stvari, ki jih moram še predelati, ki jih ne znam, čaka me še veliko učenja. Vse, kar sem in delam, je največ, kar ta trenutek zmorem. To je tvoje izhodišče za začetek duhovne trenerke. Ponižnost. Hvaležnost.
Velikokrat, ko srečam kakšnega duhovnega učitelja, trenerja itd., velikokrat pokukam v njegovo zasebno življenje. Tam se skrivajo odgovori, koliko njegovi nauki držijo zares. Lahko je učiti druge življenja, ampak – to je moje mnenje – za vsemi temi učenji moraš stati tudi z lastnim življenjem.
Nastop na televiziji, radiu, pisanje kolumn, igranje na odru ali v filmu je od daleč videti zelo preprosto. Pa ni, če nisi nadpovprečno nadarjen. Za to, da oceniš svoj talent, potrebuješ dobro mero samorefleksije, znanje in samokritičnost. Večinoma smo ljudje zelo kritični do sebe, mlajše generacije pa, oplojene od vzgoje, pri kateri smo jim samo ploskali, zmorejo vse manj take kritične razdalje. Tebi se vidi, da ti je nekdo opral glavo.
Danes so uspešni tudi ljudje (in to zelo uspešni), ki naredijo iz zgodbe svojega življenja velik uspeh in denar, čeprav nič od tega, kar predstavljajo, ni resnično. Take praznine podpirajo in obožujejo ljudje, ki se počutijo podobno. A tudi te izstreli iz sveta povprečja neka njihova posebnost, ki je talent in moč.
Če si zares tako posebna, dragocena, močna pri svojih učenjih, ti ni treba storiti nič. Nagradilo te bo življenje, ljudje se bodo nabirali okrog tebe zaradi tvojega znanja, sija, tvoje resnice. To se ne bo zgodilo čez noč, mogoče bo trajalo še leta.
Pojdi na začetek in se iskreno vprašaj, zakaj bi rada nastopala na televiziji, pisala in učila ljudi. Če bi bila jaz tvoj učitelj, bi ti rekla, da moraš o teh vprašanjih razmišljati dve leti in zraven še biti tiho, v tišini. Hvala bogu nisem tvoj učitelj, nisem nikogaršnji učitelj.
Mogoče pa se motim, morda pa si nova Ana Bučević.
Dobrodošla,
Dolgo sem premišljevala, ali naj objavim tvoje pismo. Ker nisi edina, ki mi na tak način piše, ti odgovarjam in te prosim samo eno: Ne kuj me v zvezde! Odgovor ti ne bo všeč, čeprav ga pišem z vso ponižnostjo, ki jo premorem. Toliko 'jaz, jaz, jaz', toliko stavkov, ki se začnejo z besedo jaz, že dolgo nisem ne slišala ne brala. Prav zasmrdi po egoizmu, čeprav se trudiš to skriti, prav daleč naokrog se razleze tvoja praznina, nedovoljdobrost, tvoja nesamozavest.
Vse si dobro in na debelo prekrila z 'duhovnostjo', s tako površno, ponižujočo držo, da je z vsemi 'drugimi' nekaj narobe, samo z nama ne, da me obide občutek sramu. Mene takoj izloči iz te dvojine. Nalijmo si zares čistega vina, kot se reče. Sama si rekla, da smo samo ljudje. Kje na tej poti si zaradi svojih bolečin, izločila sebe, sebe postavila više in bolj 'prav' nad druge, ne vem. Težke izkušnje nas oblikujejo, res je. A to še ne pomeni, da lahko zaradi njih pametujemo drugim in na njihovi nesreči gradimo posle 'v višje dobro' zvenečih besed. To je enostavno laž. Debela, mastna, domača laž.
Draga moja, kje si izgubila hvaležnost, ponižnost? Mogoče tudi ne znaš dobro obračati besed in je zato tvoje pisanje izpadlo tako zoprno. Nekdo te je naučil, katere stavke moraš govoriti, in jih zdaj, nepredelane, ponavljaš kot papiga. Tvoja površna zgodba tvojega življenja govori o odpuščanju materi, bivšemu, sebi ... Tvoj stavek, namenjen sinu, pa vse skupaj podre, vse tvoje besede se sesujejo kot hišica iz kart.
Če bi si res upala in imela pogum, da se sprejmeš, bi se spogledala s svojo nemočjo, s svojimi strahovi, s to praznino v sebi, bi šele tukaj notri našla svoje bogastvo. Slediti sebi ne pomeni, da druge izločaš, sodiš. Slediti sebi pomeni, da prisluškuješ sebi v vseh segmentih svojega življenja in prepoznavaš vzorce, ki te onesrečujejo.
Slediš lahko sebi in ješ za zajtrk, kar ti ugaja, lahko bereš, kar želiš ti in tebi pomaga, lahko počneš, kar te je volja s sabo, ne sprejemaš kompromisov, ki jim ne moreš slediti. K 'slediti sebi' pa sodi še cela paleta občutkov, ki je povezana s skupnostjo, katere del si. To velikokrat pozabljamo, da smo del celote, del človeštva, in tukaj se skriva višje dobro.
Tudi sama sebi velikokrat postavljam vprašanje, kot ga bom zdaj tebi.
Sem res tako dobra, sem res tako odlična pri svojem delu? Kaj lahko storim še bolje?
Vedno najdem kup stvari, ki jih moram še predelati, ki jih ne znam, čaka me še veliko učenja. Vse, kar sem in delam, je največ, kar ta trenutek zmorem. To je tvoje izhodišče za začetek duhovne trenerke. Ponižnost. Hvaležnost.
Velikokrat, ko srečam kakšnega duhovnega učitelja, trenerja itd., velikokrat pokukam v njegovo zasebno življenje. Tam se skrivajo odgovori, koliko njegovi nauki držijo zares. Lahko je učiti druge življenja, ampak – to je moje mnenje – za vsemi temi učenji moraš stati tudi z lastnim življenjem.
Nastop na televiziji, radiu, pisanje kolumn, igranje na odru ali v filmu je od daleč videti zelo preprosto. Pa ni, če nisi nadpovprečno nadarjen. Za to, da oceniš svoj talent, potrebuješ dobro mero samorefleksije, znanje in samokritičnost. Večinoma smo ljudje zelo kritični do sebe, mlajše generacije pa, oplojene od vzgoje, pri kateri smo jim samo ploskali, zmorejo vse manj take kritične razdalje. Tebi se vidi, da ti je nekdo opral glavo.
Slediti sebi pomeni, da prisluškuješ sebi v vseh segmentih življenja in prepoznavaš vzorce, ki te onesrečujejo.
Danes so uspešni tudi ljudje (in to zelo uspešni), ki naredijo iz zgodbe svojega življenja velik uspeh in denar, čeprav nič od tega, kar predstavljajo, ni resnično. Take praznine podpirajo in obožujejo ljudje, ki se počutijo podobno. A tudi te izstreli iz sveta povprečja neka njihova posebnost, ki je talent in moč.
Če si zares tako posebna, dragocena, močna pri svojih učenjih, ti ni treba storiti nič. Nagradilo te bo življenje, ljudje se bodo nabirali okrog tebe zaradi tvojega znanja, sija, tvoje resnice. To se ne bo zgodilo čez noč, mogoče bo trajalo še leta.
Pojdi na začetek in se iskreno vprašaj, zakaj bi rada nastopala na televiziji, pisala in učila ljudi. Če bi bila jaz tvoj učitelj, bi ti rekla, da moraš o teh vprašanjih razmišljati dve leti in zraven še biti tiho, v tišini. Hvala bogu nisem tvoj učitelj, nisem nikogaršnji učitelj.
Mogoče pa se motim, morda pa si nova Ana Bučević.
Dobrodošla,
