»Nekoč bomo vsi umetniki!«

Ob najinem srečanju v prostorih Festivala Ljubljana me najprej vpraša, ali vem, zakaj Donald Trump in Melania nista nikoli objeta v javnosti. »V mojih krogih se govori, da sta skregana. In ker je ona od tu, mogoče poznate kakšne skrivnosti,« pojasni svoje zanimanje. Sicer pa ga tovrstni trači ne zanimajo preveč. »Dosti dela imam z drugimi stvarmi,« v smehu odvrne. Ob omembi Slovenije se najprej spomni na zasedbo Laibach. »Naša skupina obstaja že od osemdesetih let in Laibachi so naši vzorniki. Ko smo nastopili pri vas še v času Jugoslavije, smo tukaj kupovali plošče, saj je bilo ceneje. V tistih letih je bila Jugoslavija za Španijo ideal s sociološko-kulturnega vidika. Več ste si upali kot v Rusiji ali drugih državah vzhodnega bloka. Zato sem zmeraj gledal proti Jugoslaviji. Celotno območje Jugoslavije je bilo v tistih časih, in tudi še zdaj, zaželeno območje zame. Sem rad pridem.« Pravi celo: »Kot Katalonec gledam na Slovenijo kot na vzornico. Uspelo vam je doseči neodvisnost brez prelivanja krvi oziroma z zelo malo žrtvami.« O trenutnem vzdušju v Kataloniji pravi: »Situacija na splošno, tudi ko grem po ulici, je dobra. V administrativnem smislu želimo večjo neodvisnost, vendar se še zmeraj čutimo povezane, tako kot da smo bratje Špancev. Mislim, da vi to zelo dobro razumete, ker ste šli skozi to v preteklosti. Treba je zamenjati čip v glavi, in to je vam uspelo, nam pa še ne. Nikakor ne želimo še ene državljanske vojne, zato se želimo bratsko povezati z vsemi drugimi, ki živijo v Španiji.« Pogovor nadaljujeva v politični smeri in Carlus pravi: »Zdi se mi logično, da bo vsaka etnična skupina, ki govori en jezik, prej ali slej izoblikovala svoje gibanje, vodstvo in tudi politično organizacijo, ker je tako bolj praktično. Ne vidim prihodnosti za velike države, ki morajo na silo centralizirati oblast, s tem pa zanemarjajo druge predele.« Nato mi opiše fenomen, ki ga navdušuje: »V sodobni družbi so številne skupine nastale prek mobilnih telefonov. S pomočjo tehnologije so namreč dosegli, da se je veliko ljudi povezalo, in s tem sprožili neko gibanje, ne da bi pri tem prišlo do nasilja. Hkrati se je zvrstila krvodajalska akcija gasilcev – okrog 300 gasilcev je darovalo kri in z vodilom 'raje darujmo kri, kot da jo prelivamo' so dosegli svoje. To je primer, kako se je ljudstvo povezalo,« še poudari.

S predstavami hoče šokirati

Med pogovorom naju pozdravi Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana, ki že nestrpno pričakuje 28. junij, ko se bo zgodila svetovna premiera Padrissove predstave Potovanje okoli sveta. »Ponazorili bomo nekaj, kar jim je uspelo pred 500 let, in sicer da so izvedli prvo potovanje okoli sveta. Ta dogodek je primerljiv s tem, da je človek stopil na Luno, prihodnje leto bo minilo 50 let od tega. S potovanjem okoli sveta so dokazali, da je Zemlja okrogla in da kroži okrog Sonca. Pri tem projektu, pri katerem je pet ladij odplulo iz Seville in v treh letih naredilo pot okoli sveta, so sodelovali učenjaki in mornarji različnih narodnosti. Lahko rečemo, da je bil to prvi panevropski športno-znanstveni projekt.« Pojasni mi podrobnosti o sodelovanju z različnimi narodi, nato se zediniva, da kultura združuje, medtem ko politika razdružuje. »Umetnost ima to moč, da združuje ravno zaradi tega, ker ko uprizarjamo predstave, želimo, da se dotaknejo ljudi, da ob tem nekaj čutijo, da jih ne pusti ravnodušne. Naš namen je šokirati, pri ljudeh vzbuditi čustva. Po drugi strani pa je tudi politika zelo pomembna. Osebno sem optimist, in mislim, da smo na pragu četrte industrijske revolucije.«

Vsak bo režiser svojega lastnega filma

Takoj ko vstopiva v sobo za goste, mu pade v oči slika na steni, ki prikazuje Jezusa na gori. »Ko pogledaš to sliko, si rečeš: 'Kakšne lepe barve!' To so čustva, to iščemo!« Sicer pa Carlus vsepovsod najde umetnost. »Moj vsakdan je precej umetniško obarvan. Vse opazujem, kar vidim, tudi če je nekaj vsakdanjega. Tiste stvari, ki so mi všeč, dostikrat poskušam uporabiti. Osebo, ki mi je simpatična ali naredi dober vtis name, povabim k sodelovanju. Dober primer tega je tudi, da bom drugič na Kongresnem trgu uprizoril predstavo.« Veliko časa je zaradi narave dela tudi na poti, dan prej je bil v Parizu na tiskovni konferenci. Ko srka kavo, mi nostalgično pripoveduje: »Bile so stavke v železniškem prometu in nisem mogel nikamor, pa sem šel na kosilo. Ko sem se usedel, sem videl trgovino iz leta 1872. Na njej je pisalo Uničevanje živali.« Iz žepa potegne mobilni telefon in mi pokaže fotografijo omenjene trgovine. »Kar podgane visijo v vitrini.« Ravno take stvari so večkrat tudi navdih za njegova dela. »Že razmišljam o podganah, vendar še ne vem, kam jih bom vključil,« mi zaupa v smehu. Čeprav veliko potuje, je ves čas v stiku z družino. »Imamo družinsko povezavo WhatsApp in zjutraj se pokličemo,« mi pokaže njihov klepet in fotografiji dveh hčerk. »Mlajša hčerka bo mogoče prišla junija na predstavo v Ljubljano, če bo do takrat končala študij.« Da je prihodnost v umetnosti, pa mi da vedeti tudi z naslednjo mislijo: »Upam, da bodo nekoč stroji delali namesto nas. Zdaj namreč delajo tako stroji kot sužnji, v prihodnosti pa upam, da bodo večinoma delali stroji. Mi bomo tako imeli veliko časa za razmislek, zato bomo skoraj vsi postali umetniki. Vsak bo režiser svojega filma in vsak bo igral svojo glavno vlogo.«

Med hojo govori s sabo

Carlus je med drugim režiral otvoritveni spektakel za olimpijske igre v Barceloni s slavnim pevskim parom Montserrat Caballé in Freddiejem Mercuryjem v skladbi Barcelona. »Na tisto obdobje imam lepe spomine. Vsi smo bili razmeroma mladi in za nas je bila čast, da smo smeli kaj takega izvesti. Lotili smo se stvari, ki so bile narejene in uprizorjene prvič, to so bili za tisti čas povsem novi prijemi. Zdaj sem gledal odprtje v Koreji in me je navdušil prizor z droni.« Tudi oni so za leto 1992 v Barceloni delali nepredstavljive stvari. »Uprizorili smo, kako se ladja razdeli in iz nje prihajajo trupla. Navdih smo našli na Balkanu, kjer je takrat divjala jugoslovanska vojna. S tem smo hoteli pokazati, kako se človeštvo deli in da vedno najbolj nastradajo najrevnejši. Verjetno se kaj takega nikoli ne bo več uprizorilo, ker dandanes takšne stvari zakrivajo oziroma jih pometajo pod preprogo, saj je že dovolj nasilja in grdih stvari v novicah.« Zelo posebne spomine pa ima tudi na Freddieja Mercuryja. »On je bil moj idol. Ko sem imel 18 let, smo se s prijatelji pritihotapili na koncert skupine Queen. Delali smo se, da smo člani skupine, in smo šli skozi vrata za osebje. Neki varnostnik pa je opazil, da nismo pravi glasbeniki, in so nas potem vrgli ven,« se nasmeji. Vsekakor je Carlus ljubitelj športa, kar je videti tudi v njegovih predstavah, ob tem pa Sloveniji čestita za dosežke na letošnjih olimpijskih igrah. »Šport je v sodobnih časih nadomestek, nadomešča vojno, bitke. Nadomešča tudi droge, saj povzroča dobro počutje. Zame sta najboljša športa hoja in fotografiranje.« Nato še pojasni: »Dve uri na dan moraš hoditi in med hojo govoriti. Če si v družbi, pa je še bolje.« In povabi me na sprehod do Kongresnega trga, kjer bo čez nekaj mesecev uprizorjena njegova predstava.