Nina Wabra Jakič: Zdaj sprejemam sebe takšno, kot sem

Usoda ji ne prizanaša, saj je trenutno – kot sama pravi – v drugi etapi zdravljenja raka na dojki. A Nina je borka, ki živi vsak dan posebej in ve, da najbolj štejejo drobni trenutki in pomembne malenkosti.

Kakšni so bili vaši dnevi pred 15 leti, če jih primerjate z današnjimi?
Razlika je velikanska. Moji dnevi so bili takrat divji, delala sem cele dneve, šest dni na teden, 12 in več ur na dan. Po službi sem se družila s prijatelji, žurala, plesala, obiskovala klube, da sem se odklopila. Danes mi največ pomeni, da si vzamem čas za svoja fanta, za družino, starše, sestri. Takrat pa sem družino ves čas postavljala niže na prednostni lestvici. Redno sem izpuščala družinska srečanja, na prvem mestu je bila vedno služba.


Ste imeli občutek, da drvite in hitite skozi življenje?
Ne. Takrat mi ni nič manjkalo, hitro, površno življenje mi je ustrezalo. A življenje je vedelo, da to drvenje ne pelje nikamor, in me je na neki način moralo ustaviti, upočasniti, da so se moje prednostne naloge drugače postavile in sem dojela, kaj je res pomembno. Mislim, da se nihče na koncu življenja ne spominja projektov, oddelanih ur in zadovoljstva šefov, pač pa dogodkov iz otrokovega odraščanja, lepih trenutkov s starši, traparij s sestro itd. Mislim, da se je moralo zgoditi, da se mi je vse postavilo na glavo.

Kako ste sprejeli novico, da ne boste več hodili?
Ni bilo prehudo, ker ta informacija ni padla kot bomba z jasnega. Bila sem pod vplivom močnih zdravil in sem se le postopoma prebujala in spet zgubljala. Dojemala sem počasi, koščki sestavljanke so se počasi sestavljali v sliko stanja. To je bilo dobro. Za mojo psiho je bilo lažje sprejeti vse skupaj v manjših grižljajih. Spomnim se, da sem očeta vprašala, kako je z nogami. Takrat še nisem mogla govoriti in sem mu to pokazala na tablici s črkami. Rekel mi je, da nikoli ne veš, da ni nič za večno in da bomo videli, kako bo. To se me je oprijelo. Spomnim pa se seveda mnogih težkih trenutkov, ki sem jih prejokala, a občutkov obupa ni bilo.


Prav to je povsem človeško, spraševanje 'zakaj jaz', jeza ...
Tega se nikoli nisem vprašala. Rekla sem si, da sem sama odgovorna za to, kje sem, saj je vsak rezultat svojih odločitev. Vsak trenutek si natanko tam, kjer takrat moraš biti. Torej je tudi izhod iz težkih situacij spleten iz tvojih odločitev. Tako sem se v bolnišnici odločila, da ne bom razmišljala toliko o tem, česa ne zmorem več, pač pa, kaj spet zmorem. Vsaka taka stvar je bila nova zmaga, in če gledaš iz tega zornega kota, si zmagovalec in imaš razlog za optimizem.

V čem še pa je Nina v sebi danes drugačna?
Ena najtežjih nalog je bila, da sem nehala biti jezna na nekatere ljudi, ki sem jih na začetku hotela kriviti za vse, kar se mi je zgodilo. Ker je v težkih trenutkih to pač najlažje. To pomeni, da sem se morala naučiti odpustiti, kar ni bilo lahko. Še težje je odpustiti sebi. Odpustiti napačne odločitve. S tem se je začela dogajati velika sprememba. Zdaj sprejemam sebe takšno, kot sem. V redu je, četudi ni v redu, četudi sem naredila napačno odločitev, brcnila v temo. Ne jezim se več nase in sem bolj prizanesljiva do sebe in drugih. Ljudi je treba sprejemati takšne, kakršni so.

Leo je Ninino sonce.

To ni lahko, saj gre za proces, tudi razbijanje vzorcev je težko ...
Saj mi ne uspe vsakokrat. To je trening, vzorce je težko spreminjati. To, kar se mi je zgodilo, je bil čudovit povod, da sem dobila voljo in priložnost začeti razmišljati na tak način. Začela sem delati na sebi. Prej nikoli nisem hotela biti sama, ker nisem želela razmišljati o sebi. Brskanje po lastnih globinah namreč ni piknik! Hotela sem enostavno, instantno, se imeti lepo, udobno, samo, da je fajn. Razmišljati o svojem življenju in ga secirati na koščke ni luštno. Še zdaleč ne!

Se vam zdi, da bi brez takšnega usodnega preobrata potrebovali več časa, da bi prišli do tega?
Ne vem, če bi do tega sploh prišla! Življenje se je tako hitro odvijalo, manjkalo mi je skoka v svoje globine, da bi raziskala, kaj res hočem v življenju in česa nočem – kar je morda še pomembnejše. Po neštetih potopih so se mi začele dogajati velike spremembe. Ne glede na to, kako težka in zoprna je bila ta izkušnja, sem veliko bolj zadovoljna s svojim življenjem ter bolj ponosna nase in na to, kar počnem z njim. Pogosto smo tako mačehovski do njega, do telesa in sebe. Ne dojamemo, kako pomembno je poskrbeti zase in imeti rad življenje.

Se vam je kdaj sanjalo, da hodite?
Velikokrat se mi sanja, da sicer vem, da sem na vozičku, nog ne čutim, a lahko hodim. Sprva sem težko hodila in potem, pogosteje ko se mi je to sanjalo, bolje mi je šlo, kot bi v sanjah nabirala moč.

Vam je hudo, ko se zbudite?
Sprva mi je bilo, zdaj pa so mi takšne sanje všeč, saj mi dajo na neki način lahkotnost in svobodo. Obožujem te sanje. Tudi letim pogosto! Akrobatsko! Delam lupinge in piruete po zraku.


Duh se torej ni spremenil?
Ne, sploh ne, še vedno sem isti kozliček, kot sem bila.

Ta preobrat vam je dal novo življenje, ljubezen, družino ...
Nedvomno. Tudi zato ni bilo težko biti pozitiven in optimističen, ker so se mi zelo hitro začele dogajati zelo lepe stvari. Vse od trenutka prve postavljene diagnoze, ko nismo vedeli, ali bom preživela, potem samostojno dihala, premikala roke, sem se borila in zmagovala. Ugotovila sem, da če se močno borim za pomembne stvari, se te začnejo dogajati in sestavljati, kot je treba. In tako je šlo kot po tekočem traku. Službo sem dobila še v času rehabilitacije, pa sem se močno bala, ali jo bom sploh še kdaj, spoznala sem Gala, rodila Lea ...

Se je bilo težko odpreti za ljubezen?
Zelo. Skrbelo me je, ali me bo sploh še kdo imel rad. Strah me je bilo. Spoznala sva se sedem mesecev po nesreči, ko se še nisem dobro poznala v tej novi vlogi, niti svojega telesa, in ljubezen je zelo telesna. Kako sem lahko nekomu všeč, če sama sebi nisem? Še danes si nisem vedno. To je bilo težko sprejeti. Vračati telesno ljubezen, če je do svojega telesa ne čutiš, ni lahko. Imela sva tisoč preprek in pri tem se moram res pokloniti Galu za potrpežljivost in vztrajnost, za njegov humor, ki je pomagal v marsikateri zame nerodni situaciji.

V čem sta si nasprotna, kje se dopolnjujeta?
Gal je matematična duša, pri njem je ena plus ena dve, stoodstoten realist je, jaz pa sem pravljičarka. Včasih se nama smeji, ko si z Leom izmišljujeva najbolj absurdne pravljice na tem planetu. On zelo kontrolirano uživa nad lepotami potovanj, jaz pa sem kot otrok: krilim z rokami in kričim, kako je lepo. Zadržan je v izražanju čustev, jaz pa sem nasprotna.


Kaj ste se naučili od njega?
Rada imam nadzor nad stvarmi, rada vem, v kaj se podajam, zato vnaprej predvidevam morebitne zaplete in izzive, da se nanje pripravim. On vedno reče, da se bomo ukvarjali s težavo, ko se bo pojavila. Naučila sem se, da je treba včasih spustiti nadzor, ker na določene stvari ne moreš vplivati, in da ga je, ko je človek razburjen, bolje pustiti pri miru in se pogovoriti, ko se oba nadihata in ohladita. To zame ni bilo ravno lahko, ker sem človek rešitev in hočem vse razčistiti takoj. Naučil me je tudi, naj mi ne bo nerodno zaradi določenih situacij, ki jih prinese invalidnost, pa so mi bile kot ženski sprva sramotne, ker pač mora biti ženska popolna. Ne smeš se polulati, ne sme ti ponagajati prebava. Me smo tako popolne in dišeče in sploh ne lulamo in ne kakamo (smeh). Če imaš nekoga, ki ti dovoli, da si, kakršen si, je to največ, kar lahko imaš.

Kaj pa vam je prineslo materinstvo?
To je najlepša izkušnja mojega življenja. Zelo sem se je bala zaradi vseh svojih omejitev, zdaj pa se vedno znova sprašujem, zakaj sem tako dolgo čakala. A v resnici prej nisem bila pripravljena na to. To je zdaj bistvo moje biti. Izkušnja, ki mi je pokazala, da obstajajo čustva, za katera nisem vedela, da so mogoča. Večkrat sem se bala, ali moj prsni koš premore dovolj prostora za vso to ljubezen ali me bo kar razneslo. Obožujem materinstvo. Mislim, da sem ustvarjena za to.

Vam je bilo težko loviti malčka?
Nikoli ga ni bilo treba. Življenje mi je poslalo natanko takšnega otroka, kot ga lahko imam. Odkar se je rodil, je najbolj nezahtevno in razumevajoče bitje. Nikoli nama ni uhajal na cesto. Strah me je bilo, da nama bo ušel recimo po stopnicah, pa ne bova mogla za njim. To se ni nikoli zgodilo. Ta otrok je tu z namenom in mislim, da on naju več uči kot midva njega.

Se pogovarjate o invalidnosti?
Pri dveh letih je imel obdobje, ko je pogosto spraševal, zakaj sva na vozičku, vse ga je zanimalo. Vedno sva mu vse povedala in razložila. Še zdaj ima to v glavi in razume. Sam od sebe mi natoči vodo, približa mi stvari, odnese krožnik … Res je zlat. Značajsko je podoben obema, trmast je, pravljičar in hkrati dober matematik, čustven, nežen in občutljiv.


Kako ste se glede na vse ostale omejitve soočili še z diagnozo raka?
Tega sem se lotila na enak način kot nesreče. Korak za korakom. Najbolj grozno je, ko izveš in nato čakaš na načrt. Ko poznam načrt in mu enostavno sledim vsak dan posebej, si oddahnem. Rada vem, kdaj bo začetek in kdaj konec, ter poznam vsak korak vmes. Če se kaj prestavi zaradi slabe krvne slike, recimo, me tudi to malce iztiri (smeh). Pomembno je, da zaupaš ljudem, ki skrbijo zate. Brez tega imaš lahko ves čas borbe. V Sloveniji imamo vrhunske zdravnike in oskrbo. Všeč mi je, da ne igrajo bogov. Sama sem veliko brala in iskala načine, tako sem prišla do zdravnikov tudi s svojimi vprašanji in željami, za katere so bili odprti. Prav je, da se zdraviš aktivno.

To je bil še en udarec za vašo ženskost. Ste ga težko sprejeli?
Oh, hud udarec. Drugič sem bila sicer že tako jezna zaradi težav s prsmi, da sem komaj čakala, da prosim onkologinjo za mastektomijo. Tega se ne grem, sem rekla, imam malega otroka in nimam časa za to, preveč moram še doživeti (smeh). Zdaj se veselim nove zmage, ker delamo na rekonstrukciji. Odkar sem na vozičku, imam po malem težave s svojo ženskostjo, ampak hvala bogu narava poskrbi, da glava sledi telesu in mi sama lupina ni več tako pomembna kot prej, ko je bilo najpomembnejše biti lepa in vitka. Ves čas sem hujšala, telovadila ... To je tako naporno! Ves čas se ukvarjati s seboj, s stegni, z ritjo, mozolji in s sivimi lasmi, je prehudo. No, vseeno si kdaj želim, da bi se sama sebi zdela bolj seksi in da bi lažje verjela Galu, ki mi nekajkrat na dan reče, da sem lepa. Kompliment zdaj že sprejmem, tega sem se navadila, nisem pa še povsem ponotranjila.


Kdaj se počutite najbolj žensko?
Od nesreče naprej sem se najbolje počutila v svojem telesu, ko sem bila noseča. Bila sem zelo ponosna na svoje telo, uživala sem v njem. Neverjetno, kaj žensko telo zmore! Dejansko je bilo dovolj ženske v meni, da sem varno donosila ta zakladek. Rada bi prišla do točke, ko se bom tako dobro počutila v svojem telesu, da si bom rekla 'hej, seksi, odlično si videti', ko se bom videla v ogledalu (smeh).

Pred nami je dan žena, za pogovor smo vas izbrali tudi zato, ker ste močna, pozitivna ženska, ki poosebljate žensko moč. Čutite to?
Najbolj, ko plešem, mogoče tudi zato, ker ob glasbi pozabiš na vse neumne ovire, ki ti jih razum postavlja v glavi. Takrat se počutim žensko, lepo, seksi, svobodno in zadovoljno s seboj. Med najinim pogovorom ugotavljam, da je kar nekaj takšnih trenutkov, pa jih le še nisem zbrala v seznam. To me veseli.

Kaj bi radi naučili sina?
Da bi bil samozavesten, močan v svojih prepričanjih, morda zato, ker je meni v prejšnjem življenju tega manjkalo. Prej, ko mi ni ničesar manjkalo (smeh). Želim si, kar si vsaka mama želi za svojega otroka. Da bi bil srečen, zadovoljen s svojim življenjem ne glede na to, za kaj se bo odločil. Želim si, da ne bi dirkal za previsoko letečimi, težkimi cilji, ampak bi znal uživati v malih stvareh. Sama si želim, da bi znala videti svet tako, kot ga zdaj vidi on, in da nikdar ne bi izgubil tega. Da bi se znal vedno ustaviti in navduševati nad prvimi snežinkami in novimi kockami. Če ne stremiš ves čas za nečim bombastičnim, kar trese gore, si srečnejši človek. Sreča je v drobnih trenutkih, v malenkostih.
Petra Julia Ujawe, foto Igor Modic, osebni arhiv