»Nismo bogati, smo pa srečni«

Ni človeka v naši mali deželi, ki ne bi vedel, kdo je Miha Deželak. Ta 45-letnik je izjemni človek z velikim srcem, ki najraje pomaga drugim, je ljubiteljski športnik, ki je nekoč mislil, da ima najraje nogomet, a je zaradi hčerk postal goreči oboževalec odbojke. je Predani mož ženi Ireni in ponosni oče treh otrok – 20-letne Mojce, 17-letne Mance in 10-letnega Mateja. Tudi oni imajo očeta za junaka, saj se doma nesebično razdaja in jih vzgaja v duhu človeških vrednot, kar je največje bogastvo, ki ga lahko daš svojim otrokom. 



Popoldne z Deželakovimi je bilo zanimivo. Po fotografiranju, na katero so prišli vsi, le najmlajšemu Mateju se je po nekajminutnem poziranju zelo mudilo na trening, na katerega ga je odpeljal stric (Irenin brat, op. a.), smo sedli za mizo in v prijetnem vzdušju poklepetali o njihovem družinskem življenju, malih stvareh, ki jih veselijo, o tem, kdo doma kuha, in marsičem drugem. Glede na to, da je Miha pred kratkim od predsednika države Boruta Pahorja prejel jabolko navdiha, sem Ireno najprej zaslišala, ali je tudi doma tak junak. »On je že 23 let moj junak. Nanj sem že dolgo ponosna, še od časov, ko drugi niso vedeli zanj. Prva sem ga našla,« se nasmehne Irena. Spoznala sta se leta 1996 na fakulteti, oba sta bila študenta sociologije. »Miha me je prvič očaral, ko je odprl usta, rekla sem si, kakšen glas ima ta človek! Drugič me je očaral, ko bi moral pri delu v skupinah predstaviti plakat, a je bilo vse, kar je povedal, da ne bo povedal ničesar in da mora plakat vse sporočiti sam. Nagajiv, iznajdljiv, pameten. Takšen vtis sem dobila o njem,« se študentskih časov in začetkov njunega poznanstva spominja Irena.


Iskrice med Ljubljančanko in Kamničanom niso preskočile takoj, njuna ljubezen se je razvila iz prijateljstva. »Takšne ljubezni so dolgotrajne,« doda Miha. »Njegova babica je živela blizu mene in kar naenkrat je bil več pri njej kot doma,« se namuzne Irena. »Ja, starši so me začeli pogrešati. Z vlakom sem se namreč vozil v Ljubljano, zaradi Irene pa sem se doma izgovarjal, da se mi ne da na vlak in da bom spal kar pri babici,« se zasmeji Miha. Oba se spomnita socioloških dni v Breginju. »Ne vem, ali sva šla na kakšno predavanje. V resnici sva ves čas tičala skupaj in se imela lepo,« prizna Miha in doda, da sta šla kmalu potem še na koncert Bryana Adamsa v Koper. »Takrat je šel prvič na kolena,« se zasmeji Irena. »Tega se ne spomnim,« doda Miha. »Ja, bilo je tako. Spet sva se morala peljati na Primorsko, spet sem morala povedati staršem, vstopnica ni bila ravno poceni. Na kolenih si me prosil, naj grem s tabo,« mu žena osveži spomin. Na kolena pa ni šel, ko jo je zaprosil, mi zaupa. »To se je zgodilo kar na domačem kavču na Vrhniki, kamor sva se skupaj preselila,« prizna.

Za nič nama ni žal

Tri leta po prvem srečanju se jima je rodila hči Mojca. Ko je bila stara dva meseca, sta se Irena in Miha še poročila. »Nisem želela, da bi se poročil z mojim trebuhom, temveč z mano,« se zasmeji Irena. »Letos je Mojca dopolnila 20 let, midva pa sva praznovala dvajseto obletnico poroke,« ponosno pove Miha. »Mlada sva začela, sredi študija. Mihov oče rad reče, da sva najprej diplomirala iz biologije,« se zasmeji Irena, pridružimo pa se ji vsi za mizo. »No, saj ti ni treba vsega povedati,« ženo nežno okara Miha. Pred diplomo se jima je rodila še Manca.


»Za nič nama ni žal, imela sva se luštno. Menim, da imajo mladi starši več energije. Ko nas pogledam, si mislim, kako lepo se imamo, odnosi med nami so nekaj posebnega,« pove Miha in prizna, da jima ni bilo vedno lahko, saj nista imela redne zaposlitve, ko sta se rodili dekleti. »Kljub temu sva bila borca, morava pa pohvaliti tudi najine starše, ki so nama med študijem ogromno pomagali,« pove. Ko sta bili dekleti stari deset in sedem let, se je rodil še Matej, zdaj navihan desetletnik, ki zavzeto trenira nogomet v klubu Bravo. »Naši konci tedna so športno obarvani. Matej bi bil rad nogometni vratar in ima odličnega trenerja, dekleti pa igrata odbojko pri Krimu,« Miha pohvali svoje tri mlade športnike. »Miha je vedno rad hodil na tekme, le da je včasih hodil gledat nogomet, košarko, rokomet, sedaj pa spremlja odbojko,« se zasmeji Irena.


Miha doda, da sta bila v mlajših letih tudi sama športnika, on je treniral rokomet, Irena pa odbojko. »No, ko smo že pri tem, se spomnim najinega prvega pogovora, ko sva bila še študenta. Bil je petek in odločil sem se, da jo povabim na pijačo. Rekla mi je, da ima trening, saj igra odbojko za fakulteto. Mislil sem si, kakšen šport pa je to?! Odbojka?! Šport za mevže,« se Miha posuje s pepelom. Hčeri se ob tem zasmejita, Miha pa prizna, da je danes ravno zaradi njiju in njunega talenta goreč oboževalec tega športa. »Otroke sva spodbujala k športu zaradi tega, da ne bi nekega dne pristali na ulici, da spoznajo nove prijatelje,« pravi Irena. »No, oči si je želel, da bi se ukvarjali s športom, ker ga ima on rad,« se zasmeji najstarejša Mojca in doda, da Miha ni eden tistih očetov, ki bi na tekmah vpili in noreli. »Njegovo navijanje je sprejemljivo,« se strinjata z Manco. »No, včasih me pokliče s tribune samo zato, da mi pomaha,« zavije z očmi Manca, Miha pa se zasmeji.

Zaščitniški, a ljubeč

Miha ni strog oče, mi še zaupata njegovi hčerki. Je pa zaščitniški. »Preveč,« pripomni Mojca, Miha pa jo pogleda in reče: »No, to pa ni res, lahko greš, kamor hočeš.« Mlajša Manca zastriže z ušesi. »Resno? No, potem bom pa šla,« se zasmeji. »Ne, ti boš kar počakala, da boš stara osemnajst let,« ji odgovori Miha. »Dekletoma zaupam in vem, da bosta vedno ravnali, kot je prav,« se zresni Miha in mi zaupa, da ni tako zaščitniški, kot zatrjujeta dekleti, saj je Mojca domov že pripeljala fanta in ga je lepo sprejel. »No, zdaj ga nima več, ima pa Matej punco. No, simpatijo, zaradi katere mu gre v šoli veliko bolje, saj je dobil zagon za učenje,« se namuzne ponosni oče, o katerem v le dobri uri dobim vtis, da odlično opravlja svoje poslanstvo. »Naš oči je eno veliko srce, vedno je prijazen in se z nami pogovarja o stvareh, ki nam veliko pomenijo,« očeta pohvali Mojca. »Vedno nas spodbuja,« doda Manca. »Hvala,« je vidno ganjen Miha. Svoje otroke pohvali, da gredo po njegovih stopinjah, posebno Manca, ki je bila letos drugo leto zapored vzgojiteljica v Zambratiji, kjer je delala z otroki iz socialno šibkih družin.


»To je pravzaprav dobro, saj zdaj še bolj ceni, kar ima doma,« pripomni Miha. Tudi Matej si želi biti dobrodelen. »Ves čas govori, da bo Deželak junak druge generacije in da bo zbiral denar za revne otroke,« se zasmeji njegov oče. Na otroke je ponosen, ker ga posnemajo, in srečen, ker so ponosni nanj. »Najini otroci so se spremenili, ko so spoznali in videli, kaj se dogaja drugim in drugje,« pravi Irena. »Pet nas je doma in najini otroci nimajo vsega. Nismo bogati v materialnem smislu, a smo bogati drugače, srečni smo. Pred kratkim smo se denimo preselili, kar pomeni, da nimava več prihrankov, imava pa kredite. Zaradi tega smo vsi marsikdaj prikrajšani, toda borimo se za dobro stvar, imamo se lepo, tudi kadar nimamo vsega, kar si želimo. Mogoče bi si vsi želeli malce boljših počitnic, a pod črto se imamo vedno odlično, ne glede na to, kje smo,« sklene Miha. »Bogati smo na drug način,« doda Irena in svojega dobrodelnega moža znova pohvali. »Miha je odličen mož. No, ne bom pretiravala, ampak po 23 letih sem še zadovoljna,« se zasmeji najmanj zgovorna članica družine, ki doma večinoma skrbi za gospodinjska opravila, Miha pa razvaža otroke na treninge, saj ona ne mara voziti. Izvem še, da je njihovo življenje večino časa pestro in zabavno, kdaj pa kdaj se tudi sprejo, a se zelo hitro pobotajo. Sklenem, da so Deželakovi družina in pol, takšna, kot bi morala biti vsaka – ljubeča, povezana in topla.