ZVEZDANINA MODROST
Nočem se kregati z njo, moja edina sestra je, ampak imam je poln kufer!
Lep pozdrav! Sva dve sestri, jaz sem bolj neuspešna po izobrazbi, vedno problematična. A kljub vsemu sem marsikaj ustvarila. Z možem sva začela iz nič, zgradili smo hišo, potem pa je prišla kriza, skoraj sva se ločila, moji otroci so bili problematični, a smo zdaj kar v redu, smo vsaj odkriti drug do drugega. Moja sestra je visoko izobražena, z odlično službo in plačo, ločena. Odlično zasluži in dobiva dobro preživnino, a ves čas jamra, da je samohranilka. Starši so nama umrli pred leti in imava samo druga drugo. Ona z otroki vse praznike praznuje pri nas, kadar se nima kam dati, pride k nam, nas komandira, njeni otroci ne delajo nič, so pa odlični v šoli. Zadnjič sem jo prosila, nja mi prinese nekaj hrane iz trgovine (preden so prišli na kosilo), in mi je mrtvo hladno zaračunala vse in še 10 evrov za bencin! Ampak ona je potem z otroki jedla z nami to hrano. Oni trije in mi štirje. To je samo en kamenček v morju podobnih nebuloz. Moram povedati, da je drugače dobra oseba, prijateljem in ljudem daje, poskrbi zanje, kaj pa ima z mano, ne vem?! Nočem se kregati z njo, moja edina sestra je, ampak imam je poln kufer! Vse dela v rokavicah, vse pozorno, zadaj pa čutim eno samo preračunljivost. Goltam že vse življenje ... Emanuela
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Emanuela!
Vse se začne v družini in slaba komunikacija v naših družinah je pogubna za vse naše odnose. Politika, cel ustroj družbe je samo odsev naših medsebojnih odnosov v primarni družini. To so naše učne ure, najtežja poglavja naših življenj, ker nas najbolj bolijo. V naši družini so ljudje, ki nas najbolj prizadenejo, oblikujejo in vplivajo na nas. Tu smo tudi brez mask, takšni, kot smo. Ne moremo se skrivati, ker prej ali slej v družinskih, intenzivnih odnosih maske padejo. Zato razvijamo posebne preživetvene mehanizme, ki bolijo najbolj nas same.
Vezi in razmerij ne moremo spreminjati, ker so nam dane prek krvi, in od tod neizmerne frustracije in bolečine. Po domače povedano, imaš egoistično sestro, ki se izživlja nad tabo. Zrela je za psihoterapevtsko pomoč. Ti pa tudi, ker vse to dopuščaš.
Zelo enostavno bi bilo, če bi ji ob tem abotnem dogodku z 10 evri povedala, kaj si misliš. Prijazno, spoštljivo in pika. Brez očitanj za kdaj prej. Kaj bi se zgodilo, če bi sestri brez kančka očitanja rekla: »Draga moja, gostim te že leta in leta, tokrat pa se mi je zdelo, da je prav, da ti kupiš hrano, ki jo bova skupaj skuhali, in imeli se bomo fino. Jaz te ne doživljam kot nekoga, ki nima denarja in je potreben pomoči. Upam, da me razumeš, slabo se počutim, ker se mi zdi, da jaz v najinem odnosu ves čas dajem!«
Lahko bi ji tudi rekla: »Draga moja, odločila sem se, da se danes ne bomo družili z vami in bom za svojo družino jaz danes skuhala sama. Hvala za dobro voljo, vse, kar si prinesla, lahko odneseš domov in si skuhajte sami. Tvoj odnos do mene me žali, ne počutim se dobro. Ne zdi se mi pošteno, da mi zaračunaš hrano, ki jo bomo jedli vsi, in ne zdi se mi prav, da mi računaš še prevoz. Hvala za vse!«
Kaj bi se zgodilo?
Zgodil bi se verjetno neprijeten pogovor, v katerem bi te sestra prepričevala, da je ona super in da ti ne razumeš. Temu se izogibamo, ker nimamo ne volje ne moči, ker imamo slabo vest, da nismo dovolj dobri, če ne dajemo ves čas.
Tukaj, v tem grmu tiči vsa modrost. Ne, kaj bi morala ona, temveč kaj bi bilo dobro za nas. Ona bo ali ne bo razumela. Mi pa moramo razumeti vsaj sebe. Zakaj se gremo odnose, ki bolijo. Mnogi jih na tej točki, ko preveč boli, prekinejo. Ampak življenje poskrbi, da se nam zgodijo novi težki odnosi z drugimi.
Hočem povedati, da sta za vsak konfliktni odnos potrebna DVA!
Tvoj odnos s sestro je neiskren, nespoštljiv. S tvoje strani. Nikoli nista razčistili nesporazumov, ti si samo molčala in goltala in zdaj imaš, kar si si prigarala skozi laž, neiskrenost. Sestrin odnos do tebe je res samo tvoje gledalo. Ogledala niso samo obrnjena slika, ogledalo nam kaže našo notranjo sliko.
To pomeni, da si do sebe stiskaška, neiskrena, nepozorna, potrebe drugih so pomembnejše od tebe same. Ljudje se vedno začnemo počutiti nelagodno, ko nekaj, kar počnemo, ni v skladu z našo notranjo resnico. Tam znotraj je namreč vse prav za nas. Ko smo tudi od znotraj poškodovani, ko je otrok v nas lačen pozornosti, potrditve, ljubezni ... Potem na zunaj ves čas 'kričimo', da nimamo dovolj denarja, da se nam dela krivica, lažemo, krademo pozornost, maltretiramo druge, ne vedoč, da notranjega otroka tako ne bomo nahranili in utišali.
Ne boš mogla čez noč prekiniti vzorca, ki ga pleteta s sestro že vse življenje.
Tudi ti ni treba, vzemi ta izziv športno in začni pri sebi. Odloči se, da boš zvesta sebi. Osredotoči se na njene dobre lastnosti, ko te kaj moti, pa ji to iskreno in spoštljivo povej. Ni se ti treba zapletati v dolge pogovore, v dokazovanje, kaj misliš, kaj je prav in kaj ne. Ne počutiš se dobro, ko te sprašuje, ali imaš kakšne stare kopalke, ker jih potrebuje? Če jih imaš, ji jih daš in ji poveš, da se počutiš čudno, ker ne veš, kaj bi ti rada s tem povedala. Da nima? Česa nima? Dovolj denarja? Dovolj ljubezni? Dovolj pozornosti? Kaj od tega ji lahko daš? Če ji nič od tega ne moreš dati, ti ni treba imeti slabega občutka. Pač nimaš.
Sta že dve, minus in minus da na koncu plus, kajne?
Poskusi brez drame in občutkov nevrednosti, s ščepcem humorja!
Vse se začne v družini in slaba komunikacija v naših družinah je pogubna za vse naše odnose. Politika, cel ustroj družbe je samo odsev naših medsebojnih odnosov v primarni družini. To so naše učne ure, najtežja poglavja naših življenj, ker nas najbolj bolijo. V naši družini so ljudje, ki nas najbolj prizadenejo, oblikujejo in vplivajo na nas. Tu smo tudi brez mask, takšni, kot smo. Ne moremo se skrivati, ker prej ali slej v družinskih, intenzivnih odnosih maske padejo. Zato razvijamo posebne preživetvene mehanizme, ki bolijo najbolj nas same.
Vezi in razmerij ne moremo spreminjati, ker so nam dane prek krvi, in od tod neizmerne frustracije in bolečine. Po domače povedano, imaš egoistično sestro, ki se izživlja nad tabo. Zrela je za psihoterapevtsko pomoč. Ti pa tudi, ker vse to dopuščaš.
Imaš egoistično sestro, ki se izživlja nad tabo. Zrela je za psihoterapevtsko pomoč. Ti pa tudi, ker vse to dopuščaš.
Zelo enostavno bi bilo, če bi ji ob tem abotnem dogodku z 10 evri povedala, kaj si misliš. Prijazno, spoštljivo in pika. Brez očitanj za kdaj prej. Kaj bi se zgodilo, če bi sestri brez kančka očitanja rekla: »Draga moja, gostim te že leta in leta, tokrat pa se mi je zdelo, da je prav, da ti kupiš hrano, ki jo bova skupaj skuhali, in imeli se bomo fino. Jaz te ne doživljam kot nekoga, ki nima denarja in je potreben pomoči. Upam, da me razumeš, slabo se počutim, ker se mi zdi, da jaz v najinem odnosu ves čas dajem!«
Lahko bi ji tudi rekla: »Draga moja, odločila sem se, da se danes ne bomo družili z vami in bom za svojo družino jaz danes skuhala sama. Hvala za dobro voljo, vse, kar si prinesla, lahko odneseš domov in si skuhajte sami. Tvoj odnos do mene me žali, ne počutim se dobro. Ne zdi se mi pošteno, da mi zaračunaš hrano, ki jo bomo jedli vsi, in ne zdi se mi prav, da mi računaš še prevoz. Hvala za vse!«
Kaj bi se zgodilo?
Zgodil bi se verjetno neprijeten pogovor, v katerem bi te sestra prepričevala, da je ona super in da ti ne razumeš. Temu se izogibamo, ker nimamo ne volje ne moči, ker imamo slabo vest, da nismo dovolj dobri, če ne dajemo ves čas.
Tukaj, v tem grmu tiči vsa modrost. Ne, kaj bi morala ona, temveč kaj bi bilo dobro za nas. Ona bo ali ne bo razumela. Mi pa moramo razumeti vsaj sebe. Zakaj se gremo odnose, ki bolijo. Mnogi jih na tej točki, ko preveč boli, prekinejo. Ampak življenje poskrbi, da se nam zgodijo novi težki odnosi z drugimi.
Hočem povedati, da sta za vsak konfliktni odnos potrebna DVA!
Tvoj odnos s sestro je neiskren, nespoštljiv. S tvoje strani. Nikoli nista razčistili nesporazumov, ti si samo molčala in goltala in zdaj imaš, kar si si prigarala skozi laž, neiskrenost. Sestrin odnos do tebe je res samo tvoje gledalo. Ogledala niso samo obrnjena slika, ogledalo nam kaže našo notranjo sliko.
To pomeni, da si do sebe stiskaška, neiskrena, nepozorna, potrebe drugih so pomembnejše od tebe same. Ljudje se vedno začnemo počutiti nelagodno, ko nekaj, kar počnemo, ni v skladu z našo notranjo resnico. Tam znotraj je namreč vse prav za nas. Ko smo tudi od znotraj poškodovani, ko je otrok v nas lačen pozornosti, potrditve, ljubezni ... Potem na zunaj ves čas 'kričimo', da nimamo dovolj denarja, da se nam dela krivica, lažemo, krademo pozornost, maltretiramo druge, ne vedoč, da notranjega otroka tako ne bomo nahranili in utišali.
Ne boš mogla čez noč prekiniti vzorca, ki ga pleteta s sestro že vse življenje.
Tudi ti ni treba, vzemi ta izziv športno in začni pri sebi. Odloči se, da boš zvesta sebi. Osredotoči se na njene dobre lastnosti, ko te kaj moti, pa ji to iskreno in spoštljivo povej. Ni se ti treba zapletati v dolge pogovore, v dokazovanje, kaj misliš, kaj je prav in kaj ne. Ne počutiš se dobro, ko te sprašuje, ali imaš kakšne stare kopalke, ker jih potrebuje? Če jih imaš, ji jih daš in ji poveš, da se počutiš čudno, ker ne veš, kaj bi ti rada s tem povedala. Da nima? Česa nima? Dovolj denarja? Dovolj ljubezni? Dovolj pozornosti? Kaj od tega ji lahko daš? Če ji nič od tega ne moreš dati, ti ni treba imeti slabega občutka. Pač nimaš.
Sta že dve, minus in minus da na koncu plus, kajne?
Poskusi brez drame in občutkov nevrednosti, s ščepcem humorja!
