ZVEZDANINA MODROST
»Noro sem se zaljubila v 20 let mlajšega in poročenega moškega«
Spoštovana! Noro sem se zaljubila v mlajšega moškega, 20 let mlajšega. Jaz jih imam 50, on 30! Ne samo da je mlajši, je tudi poročen. Sicer z ženo ne spita več v skupni spalnici, se sploh ne razumeta in večkrat mi v SMS napiše, da mu žena visi za vratom in se je hoče rešiti. Jaz sem že vse življenje samska, no, vedno imam moške prijatelje, pa kratke zveze, dvakrat sem bila celo pred poroko. Pa nisem storila te neumnosti. Imam 10 letnega sina, lepo skrbim zanj, veliko mi pomagajo tudi starši. Ko so izvedeli, da se dobivam s tem mladim moškim, so ponoreli. Živimo v isti hiši, v majhnem kraju. Bojita se, da se bo razvedelo, me obsojata, pravita, da mi ne bosta več pomagala. Jaz sem samostojna, za sina pa mi ni vseeno, ker ju ima rad. A ju ne moti toliko to, da moj ljubimec vara svojo ženo, motijo ju predvsem leta. Jaz pa sem se zatrapala kot najstnica, imava noro dober seks, vsak dan sva v stiku, si piševa, kurim ga in spremenila sem se v pravo kurtizano. Upam, da se bo res ločil, kot govori (ena od njegovih hčera je sošolka mojega sina), in zaživel z nama. Je sicer že imel eno zvezo zunaj zakona, vsa vas se je delala norca iz tiste njegove ženske, ker se je plazila kar k njim domov ... Jaz dam nekaj nase in vem, da sem zanj usodna. Ali res več ne smem upati na pravo ljubezen? Kaj me brigajo leta, žena, njegovi otroci, tudi jaz imam pravico do njega in njegove ljubezni. Ali nimam? Špela
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar. FOTO: Dejan Nikolic
Draga Špela!
Pa kaj je tebi, kaj za vraga ti je, da mi pišeš? Bi rada moj blagoslov ali kaj?! Ali se samo nadejaš, da bi za vsako ceno imela prav? Pa kako neumna vprašanja mi postavljaš, sprašuješ me, ali res več ne smeš upati na pravo ljubezen? Upanje umre zadnje in upaš lahko do zadnjega diha. Bolj se mi zdi, da ti pravzaprav niti sama ne veš, na kaj upaš. Pri 50 pa bi lahko že vedela, da so prazna upanja dobesedno stran vržen čas. Temu se ne reče upanje, ampak iluzija. Vse je zelo preprosto, če sta se zares našla, če je med vama prava ljubezen, vama te vajine sreče ne bo mogel preprečiti in vzeti nihče. Problem je verjetno v tem, ker ti nisi 100-odstotno prepričana, ali je on res tvoj sanjski partner in zveza z njim res tista za vse večne čase. Očitno si se velikokrat opekla v odnosih z moškimi in si naredila en tak pišmeuhovski obrambni zid pred njimi ter vsako zvezo vzameš bolj površno, samo da ne bi bolelo. Govoriš si, da ti gre samo za seks ... Sami izgovori! Če sem iskrena, jaz vse te kolobocije niti ne razumem, gre ti za seks, ne gre ti za seks, to je ljubezen, to ni ljubezen, eno samo preračunavanje, se bo izšlo, se ne bo izšlo. Nikjer ne duha ne sluha o drugih ljudeh, ki so vpleteni v te bolne odnose in sploh ne pridejo do besede!
Pa greva konkretno: Starši nasprotujejo tvoji zvezi z mlajšim, poročenim moškim. Nimajo pravice obsojati, soditi. Kaj moti njih, ni tvoja stvar, o tem se bodo morali pogovoriti sami s seboj. Če so se pripravljeni za svoj 'prav' odreči tudi stikom z vnukom, je to njihova odločitev in jo je treba spoštovati. Po eni strani bi bilo zate celo zdravilno, da v resnici zaživiš po svoje in skrbiš za svojega sina popolnoma sama. Šele potem boš znala ceniti prispevek staršev in morda razvila celo kakšno čustvo hvaležnosti. Sicer pa upam, da ima otrok stike tudi z očetom ... Treba je povedati še, da se jaz z mnenjem tvojih staršev strinjam. Če bi bila moja, bi ti jih tudi jaz 'napela'. Pa ne toliko zaradi ljubimčevih let, temveč zaradi njegove dvoličnosti in nezvestobe. Človek, ki se tako hitro zapleta v razmerja, tako neodgovorno in ki tako rad sedi na dveh stolih, res ni zaupanja vreden! Starši lahko povemo svoje mnenje in bilo bi nepošteno, če bi kar zamahnili z roko, češ, ni naša stvar, nimamo pa pravice soditi in obsojati – tanka je meja med tema dvema trditvama. Zdi se mi, da si res površna. Kaj te brigajo njegovi otroci, njegova žena?
To je ena takšna sebičnost ter nizkotna in človeka nevredna trditev, da nimam besed, kako se mi obrača želodec. Nobenega tvojega spoštovanja ne čutim, nobene sočutnosti, samo skrb za svojo rit. Tako ali tako se nimaš pravice vtikati v njegovo življenje, kaj je res, pa tudi ne veš. Kaj veš, kaj govori svoji ženi, glede na to, da se še ni ločil, zna biti pri njem doma zanimivo in drugače, kot ti govori. Če vsa vas ve, še ne pomeni, da ve tudi njegova žena. Saj sama vidiš, kako znamo biti ljudje dvolični.
V kaj ali koga si ti pravzaprav zaljubljena? Morala bi biti zrela in odgovorna ženska. Saj seks ni vse (brez seksa pa tudi ni nič). Tebe čaka po 50. letu menopavza, iskanje miru, zrelost, ki razume in vidi ljubezen tudi še kje drugje kot samo v moškem objemu. Zrela ženska si bo znala vzeti ljubezen, seks, moškega, ampak ne tako kot najstnica. Ne moreš se pomladiti ali vrniti v čase, ko si bezljala naokrog in se vsakih pet minut zaljubila v drugega. Pri 50 se noro zaljubiti v moškega, ki si tega (vsaj na daleč) niti v sanjah ne zasluži, je norost. Torej si notranje neodrasla in si spet koplješ jamo, jaz samo upam, da vanjo ne boš potegnila še pol vasi!
Če že ne moreš drugače, se pozabavaj z njim, ni pa ti treba sanjati o skupnem življenju.
Iskreno povem, da me je ob takšnih ženskah, kot si ti, sram. Da mi je žal v imenu celotnega ženskega rodu, da obstajajo takšne babure, ki skrbijo samo za svojo rit in so tako neskončno neumne in kratkovidne. Na svetu je milijone moških, ki niso zasedeni, ki so iskreni, spoštljivi, pošteni in so mož beseda, takšne išči! Takšnega si zaslužiš! Ne verjameš? Pojdi vase in premisli ter se ne cufaj za enega pošvedranega 'pofuklja'!
Pa kaj je tebi, kaj za vraga ti je, da mi pišeš? Bi rada moj blagoslov ali kaj?! Ali se samo nadejaš, da bi za vsako ceno imela prav? Pa kako neumna vprašanja mi postavljaš, sprašuješ me, ali res več ne smeš upati na pravo ljubezen? Upanje umre zadnje in upaš lahko do zadnjega diha. Bolj se mi zdi, da ti pravzaprav niti sama ne veš, na kaj upaš. Pri 50 pa bi lahko že vedela, da so prazna upanja dobesedno stran vržen čas. Temu se ne reče upanje, ampak iluzija. Vse je zelo preprosto, če sta se zares našla, če je med vama prava ljubezen, vama te vajine sreče ne bo mogel preprečiti in vzeti nihče. Problem je verjetno v tem, ker ti nisi 100-odstotno prepričana, ali je on res tvoj sanjski partner in zveza z njim res tista za vse večne čase. Očitno si se velikokrat opekla v odnosih z moškimi in si naredila en tak pišmeuhovski obrambni zid pred njimi ter vsako zvezo vzameš bolj površno, samo da ne bi bolelo. Govoriš si, da ti gre samo za seks ... Sami izgovori! Če sem iskrena, jaz vse te kolobocije niti ne razumem, gre ti za seks, ne gre ti za seks, to je ljubezen, to ni ljubezen, eno samo preračunavanje, se bo izšlo, se ne bo izšlo. Nikjer ne duha ne sluha o drugih ljudeh, ki so vpleteni v te bolne odnose in sploh ne pridejo do besede!
Pri 50 se noro zaljubiti v moškega, ki si tega niti v sanjah ne zasluži, je norost. Pojdi vase in premisli ter se ne cufaj za enega pošvedranega 'pofuklja'!
Pa greva konkretno: Starši nasprotujejo tvoji zvezi z mlajšim, poročenim moškim. Nimajo pravice obsojati, soditi. Kaj moti njih, ni tvoja stvar, o tem se bodo morali pogovoriti sami s seboj. Če so se pripravljeni za svoj 'prav' odreči tudi stikom z vnukom, je to njihova odločitev in jo je treba spoštovati. Po eni strani bi bilo zate celo zdravilno, da v resnici zaživiš po svoje in skrbiš za svojega sina popolnoma sama. Šele potem boš znala ceniti prispevek staršev in morda razvila celo kakšno čustvo hvaležnosti. Sicer pa upam, da ima otrok stike tudi z očetom ... Treba je povedati še, da se jaz z mnenjem tvojih staršev strinjam. Če bi bila moja, bi ti jih tudi jaz 'napela'. Pa ne toliko zaradi ljubimčevih let, temveč zaradi njegove dvoličnosti in nezvestobe. Človek, ki se tako hitro zapleta v razmerja, tako neodgovorno in ki tako rad sedi na dveh stolih, res ni zaupanja vreden! Starši lahko povemo svoje mnenje in bilo bi nepošteno, če bi kar zamahnili z roko, češ, ni naša stvar, nimamo pa pravice soditi in obsojati – tanka je meja med tema dvema trditvama. Zdi se mi, da si res površna. Kaj te brigajo njegovi otroci, njegova žena?
To je ena takšna sebičnost ter nizkotna in človeka nevredna trditev, da nimam besed, kako se mi obrača želodec. Nobenega tvojega spoštovanja ne čutim, nobene sočutnosti, samo skrb za svojo rit. Tako ali tako se nimaš pravice vtikati v njegovo življenje, kaj je res, pa tudi ne veš. Kaj veš, kaj govori svoji ženi, glede na to, da se še ni ločil, zna biti pri njem doma zanimivo in drugače, kot ti govori. Če vsa vas ve, še ne pomeni, da ve tudi njegova žena. Saj sama vidiš, kako znamo biti ljudje dvolični.
V kaj ali koga si ti pravzaprav zaljubljena? Morala bi biti zrela in odgovorna ženska. Saj seks ni vse (brez seksa pa tudi ni nič). Tebe čaka po 50. letu menopavza, iskanje miru, zrelost, ki razume in vidi ljubezen tudi še kje drugje kot samo v moškem objemu. Zrela ženska si bo znala vzeti ljubezen, seks, moškega, ampak ne tako kot najstnica. Ne moreš se pomladiti ali vrniti v čase, ko si bezljala naokrog in se vsakih pet minut zaljubila v drugega. Pri 50 se noro zaljubiti v moškega, ki si tega (vsaj na daleč) niti v sanjah ne zasluži, je norost. Torej si notranje neodrasla in si spet koplješ jamo, jaz samo upam, da vanjo ne boš potegnila še pol vasi!
Če že ne moreš drugače, se pozabavaj z njim, ni pa ti treba sanjati o skupnem življenju.
Iskreno povem, da me je ob takšnih ženskah, kot si ti, sram. Da mi je žal v imenu celotnega ženskega rodu, da obstajajo takšne babure, ki skrbijo samo za svojo rit in so tako neskončno neumne in kratkovidne. Na svetu je milijone moških, ki niso zasedeni, ki so iskreni, spoštljivi, pošteni in so mož beseda, takšne išči! Takšnega si zaslužiš! Ne verjameš? Pojdi vase in premisli ter se ne cufaj za enega pošvedranega 'pofuklja'!
