Nosilec plamenice z velikim srcem

Svečane trenutke nošenja olimpijske bakle na otvoritvi olimpijskih iger v Sarajevu si je in bo zapomnil za vedno. »Še zdaj se vidim, kako sem jo nesel, s cele otvoritve se spomnim le tistih nekaj sto metrov teka,« se zasmeje. »Smuči nisem namazal, v desni roki sem nosil baklo, v levi palico za ravnotežje. Pazil sem na vsak svoj korak, bal sem se, da bi padel, ali pa, da bi bakla ugasnila. Oddahnil sem si, ko sem jo brez težav predal zadnji nosilki, umetnostni drsalki Sandi Dubravčić,« se živo spominja velike časti, ki ga je doletela pred 33 leti. Na veliki dan se ni posebej pripravljal. »Da bom nosil baklo, sem izvedel le dva dneva pred igrami, žena je, preden smo z ekipo odpotovali, novico slišala v poročilih in jo nato preverila še na zvezi,« pove. Po otvoritvi sta s Sando dobila vsak svojo baklo v trajno last, za spomin. »Že naslednji dan me je trener hitro postavil nazaj na realna tla. Povedal mi je, da je konec nastopanja in da sem tam zaradi tekem," se nasmehne.
Dvakrat olimpijec, po koncu kariere pa ga ni hotel nihče

»Olimpijske igre so največje tekmovanje za vsakega športnika. Prav vsak gre tja po kolajno oziroma po čim boljši rezultat. Da je važno sodelovati, ne zmagati… je bolj reklo, kot pa resnica,« razmišlja. Sam se jih je udeležil dvakrat, v 1980 Lake Placidu in Sarajevu, tudi za tretje, leta 1988 v Calgaryju, je imel normo, a so mu dva dni pred odhodom povedali, da bo ostal doma. »Moje mesto so dali nekomu, ki ni šel tekmovat,« je pojasnil še vedno z grenkim priokusom. To ga je tako prizadelo, da so pred kratkim iger ni spremljal, niti po televiziji ne. »Za šport sem živel, vsak dan sem garal, treniral po osem ur, imel sem rezultate, pa ni bilo dovolj. Po tistem sem razmislil in se odločil, da končam svojo tekmovalno kariero. Še enega štiriletnega ciklusa ne bi zmogel, zato sem smuči postavil v kot,« pove. Trenersko delo ga ni zanimalo? »Me je, tudi kombi bi šel vozit na Smučarsko zvezo, če bi me hoteli. A me niso. Izobrazbe nisem imel, poklica tudi ne. Spoznal sem, da se moram znajti sam. Babica je bila šivilja, zato sem začel razmišljati v to smer. Prva ideja je bila dres za tek na smučeh. Takrat je bilo po njih povpraševanje, zime so bile snežene, ljudje so veliko tekli. Prvega sem krojil kar tri dni, da mi je bil všeč in tako se je začelo. Dodali so en artikel, pa drugega, postajali smo večji. Prvi šivilji se je pridružila druga, peta, dvajseta..., zrasli smo res hitro. Tako je nastal Čarman šport, prišli so tudi uspehi v proizvodnji,« se spominja. »Začeli smo opremljati tudi športnike, prva je bila tekačica na 100 metrov Slobodanka Čolović, sledili so veslači. V Luzernu sta na otvoritvi veslaškega svetovnega prvenstva v naših rožastih pajkicah stala Janša in Kraševec, meni pa so od ponosa, da delamo nekaj pravega, doma tekle solze,« prizna. »Sledili so Čop, Žvegelj, Špik, četverec, tako da se nam je do sedaj nabralo enajst kolajn z velikih tekmovanj,« je ponosen. »Zelo uspešni smo bili, dobro smo delali, šivali smo tudi za druge, nato pa je udarila kriza. Ni bilo lahko, smo pa nekako shajali, plače niso bile vedno ob pravem času, bile pa so vsak mesec. Nato pa so nam šivilje dale kolektivno odpoved, poleg tega pa smo jim morali še izplačati odškodnino,« opiše začetek zelo težkega obdobja.
Valerija je njegova življenjska opora.

»Prodala sva zemljo, da sva to plačala, naročila, ki smo jih še imeli, sva reševala s priložnostnimi šiviljami in nekje v sebi verjela, da bova preživela,« tiste čase strne žena Valerija, Ivova najboljša prijateljica in največja opora v življenju. Skupaj sta tudi srce podjetja. Kako pa se je začela njuna zgodba? »Spoznala sva se 9. julija 1982 v Poreču, kjer sem bila na dopustu, tekači pa na pripravah. Prišel je iz restavracije in ko sva se zagledala… to je bilo to. Isti dan naslednje leto sva se že poročila,« se usodnega srečanja z nasmeškom spominja Valerija, ki je na svojega Iva zelo ponosna. Spoštljivo in z ljubeznijo mu je stala ob strani tudi, ko so se mu v letih krize za nekaj časa spodmaknila tla pod nogami. »Ivo je imel takrat težave z alkoholom, a jih je rešil in to povsem sam,« pove. »Neke noči, ko spet nisem spal zaradi skrbi, sem se pogovoril s sabo. Odločil sem se, da tako več ne gre,« je iskren Ivo. Odšel je na posvet v Begunje, nato pa se od tistega dne dalje alkohola ni več dotaknil. »Ko razčistiš pri sebi in se odločiš, je tako,« pojasni nekdaj najboljši smučarski tekač v Jugoslaviji.
»Moj mož ima veliko srce.«

Ivo in Valerija sta danes opazno srečna. Ona uživa v njuni trgovini, kjer je njeno prisotnost čutiti v vsakem detajlu, on pa ji z veseljem pomaga. Druži ju tudi šport. »Skupaj ne moreva teči, sva pa včasih veliko hodila v hribe, a se mi je moral Ivo nenehno prilagajati, kar njemu, ki je tak človek, sicer ni bilo težko. Pa vendar sva iskala šport, v katerem bi bila lahko enako aktivna oba in tako sva našla golf,« pove Valerija. Kaj pa ju je naučilo težko obdobje, ki je za njima? »Da sva si očitno usojena in da se da čisto vse rešiti, če sta dva dovolj močna,« je kratka in jedrnata. »Zdaj sva še močnejša in še bolj povezana,« pristavi še Ivo. »Spoznala pa sva tudi, da bi vsak človek moral imeti kakšno težko izkušnjo tudi zato, da bi znal narediti selekcijo in izbrati, kdo si res zasluži biti v njegovi družbi,« razmišlja Valerija. »Skupaj sva 37 let, veliko sva doživela, ampak najbolj sem hvaležna za ta tri leta. Dala so nama res veliko, zdaj živiva povsem drugače, bolj umirjeno in polno,« pove. »Nekajkrat letno greva za vikend v toplice, da se malce razvajava, pa kakšne golfske počitnice si privoščiva,« pove Ivo. »Najbolj sva ponosna, da je Ivo že dvajset let Miklavž na Pediatrični kliniki. Tudi ko sama nisva imela niti za kruh, teh otrok nismo nikoli pustili na cedilu. Zadnja štiri leta pa je Ivo tudi ambasador Varne hiše v Kranju. Moj mož ima res veliko srce,« sijočih oči zaključi Valerija.