Novo poglavje Robija Kranjca

Robert Kranjec je marca še zadnjič skočil, ob slovesu od smučarskih skakalnic pa mu je pomagala njegova edinka, šestletna Pika, ki je pomahala z zastavico in tako oznanila konec njegove izjemno uspešne kariere, ob tem pa napovedala novo obdobje za družino Kranjec. Robi, Špela in Pika imajo zdaj čas za vse tisto, česar dolga leta niso mogli početi skupaj, ponosnega očeta pa v prihodnjih dneh čaka še ena izjemno pomembna prelomnica v življenju vsakega starša – njegova Pika bo prvič prestopila šolski prag.



S Piko in Robijem sem se srečala v Kranju, njunem domačem okolju. Ob prihodu sta bila malce zadržana, tisti dan sta bila namreč oba precej zaposlena. Robi je bil v službi, Pika pa neučakana, saj se je po intervjuju z družinskimi prijatelji odpravila na morje. K sebi je stiskala vijolično šolsko torbo, polno zvezkov in šolskih potrebščin. Tudi med fotografiranjem je ni izpustila izpred oči. »Pika, se veseliš šole?« jo vprašam. »Ja,« odgovori malce sramežljivo. Strah je ni, mi še pove. »Česa pa se najbolj veseliš?« me zanima. »Vsega,« se nasmehne. »Že znaš napisati kakšno črko?« mi radovednost ne da miru. Pika molči, Robi se nasmehne. »Ne, to pa še ne. Zna pa zelo lepo risati,« mi zaupa. »In kaj najraje rišeš?« vprašam. »Punčke, več punčk. Tudi živali rada rišem,« se malce sprosti Pika, izjemno simpatična deklica, ki človeka takoj osvoji s svojim iskrivim nasmehom. Ne zna biti pri miru, opazim. Ves čas se preseda, njene roke raziskujejo okolico, ob tem nenehno pogleduje proti Robiju, ki ga preprosto obožuje. »Poznaš sošolce in sošolke?« še malce podrezam vanjo. »Ja!« se razveseli. Robi pove, da gre celotna skupina iz vrtca skupaj tudi v prvi razred, česar se Pika neizmerno veseli. Navihana šestletnica se široko nasmehne in mi nagajivo pove, da je prepričana, da bo neka njena sošolka na prvi šolski dan jokala. »Pa ti, boš tudi ti jokala?« jo zbodem. »Ne!« pove odločno. Pohvalim njeno lepo šolsko torbo in Pika mi zaupa, da jo je izbrala čisto sama. »Je vijolična tvoja najljubša barva?« me zanima. »Ne, zelena in modra sta moji najljubši barvi,« se nasmehne Pika. Zakaj pa je potem izbrala vijoličasto, vprašam.



»Zato ker sta na njej dve punčki,« se široko nasmehne. Nato hitro doda, da se tudi z njenih zvezkov nasmihajo ilustrirane deklice. »Vse je izbrala sama, vsepovsod so punčke. Le na mapi ima mucke. S Špelo sta že vse pripravili in ovili zvezke,« pove Robi. Vprašam ga, kako se počuti zdaj, ko bo imel doma šolarko. »Za zdaj ni nekega posebnega navdušenja, se bomo pa morali začeti zavedati, da bo kmalu šlo zares. Do zdaj se je Pika igrala, kmalu pa se bo morala tudi učiti,« pravi. S Špelo Pike nikoli nista silila, da bi se učila brati ali pisati. »Za to pa je šola. Naj jo kar tam naučijo vsega tega. Če bi jo midva učila, bi ji bilo v šoli dolgčas,« razloži. »Potem v njej tiči umetniška duša,« komentiram. Robi se nasmehne in pravi, da ne ve, če to drži. »Pika je deklica, ki se ji ves čas kaj dogaja, ne zna biti pri miru. Bomo videli, kam jo bo odpeljala pot,« pravi. Vprašam ga, ali se je težko poslovila od vzgojiteljic in vrtca, v katerem je bila od samega začetka, torej zadnjih pet let. »Ko smo jo pripeljali iz Afrike, je bila Špela na porodniškem dopustu le tri mesece, nato pa smo jo vpisali v vrtec, saj nama ni preostalo drugega. Na vrtec je bila navezana, potarnala je, da bi še malce ostala in se igrala. So se pa potem zadeve obrnile drugače, ko je dobila torbo in šolske potrebščine,« se zasmeji Robi. Izvem še, da je Pika odlična športnica. Tri leta trenira atletiko, jeseni jo bodo vpisali še h gimnastiki. V prostem času poleg risanja najraje gleda risanke. »Barbie risanke!« navdušeno pove Pika. Rada kotalka, rola, se pelje s kolesom. »Najraje pa gledam televizijo,« še pove.

Dnevi minevajo prehitro

Tudi Robi ima zdaj več časa za svoji dekleti. »Vsako popoldne smo skupaj. Čisto nič se ne pritožujem. Super se imam doma. Hodimo na sprehode, pohode, naši dnevi so razgibani. Še prehitro je konec dneva,« se nasmehne Robi, ki pa se, čeprav se je od skakalnic poslovil, ne predaja brezdelju. Zaupa mi, da vsak dan hodi v službo. »Oblikujem, krojim in šivam smučarske kombinezone za reprezentanco. Že ko sem skakal, sem sodeloval pri izdelavi svojih kombinezonov, zato mi to ni tuje,« pravi Robi, ki se je od slovesa v Planici pogosto usedel na kolo. Kolesarjenje mu je izjemno pri srcu. »Ko kolesarim, naredim nekaj zase, za svojo dušo. Vsak dan si zase vzamem vsaj eno uro,« pove Robi. Pogosto kolesari s Primožem Rogličem, s katerim sta dobra prijatelja.



»Včasih sva skupaj skakala, in če je doma, grem z njim na kakšen njegov trening,« razloži. »Kdaj pride mami?« nama v besedo skoči Pika. »Čez eno uro bo doma,« ji odgovori oče. »Kdo pa te bo vsak dan peljal v šolo?« vprašam radovednico. »Sama bom šla, ker je šola blizu!« mi odgovori. »Ne, sama pa ne boš šla, ker v prvem razredu ne smeš sama v šolo. Jaz te bom peljal, če pa te ne bom mogel jaz, te bo peljala mami,« ji razloži Robi. »Kaj pa, če tudi mamice ne bo doma? Kdo me bo takrat peljal?« zanima Piko. »Babi,« dobi odgovori. »Kaj pa, če tudi nje ne bo doma?« zanima Piko. »Zagotovo bo eden od nas doma, da te bo lahko peljal,« se Robi zasmeji njeni radovednosti. »In če ne bo nikogar doma?« Pika vrta v očeta. »Potem boš šla pa kar sama,« ji odgovori v smehu. Pika je zadovoljna z odgovorom, zato Robija vprašam, ali letos načrtujejo še kakšne počitnice v toplih krajih. Po Planici so namreč za dva tedna odpotovali v Indonezijo, kjer že leta počitnikujejo. »Za krompirjeve počitnice se bomo odpravili na Barbados,« se nasmehne. »Bolijo me lasje,« očetu potarna Pika. »Res? Ah, daj nehaj,« se ji nasmehne. »Kakšno pričesko boš pa imela na prvi šolski dan?« vprašam deklico, ki se preseda. Domov bi šla, saj ve, da bosta z mamico spakirali kovček in bo zadnji teden pred šolo preživela na morju s prijateljico Brino. »Kitke bom imela,« se nasmehne Pika in mi za konec še zaupa, da ima izbrano tudi oblekico, v kateri bo prestopila prag prvega razreda.