O kuhi nekaj vem, nisem pa kralj sveta

Večino jedi iz ajde, ki so ga nedavno ponesle neposredno na balkon za varne tekmovalce, je pripravil prvič, tudi ni oboževalec tega hranilno bogatega žita. »Morda si jo pripravim dvakrat na leto. Raje imam lažjo hrano, žit ne jem veliko, čeprav mi je ajdov kruh odličen,« pove profesionalni didžej Maj Janežič. »Delam za podjetja, tudi na kar nekaj zasebnih zabavah, v klubih pa sem redkeje. Ne vidim se, da bi tako preživljal večere večkrat na teden do zgodnjih jutranjih ur. Pri moji starosti (33 let, op. p.) in po 18 letih dela res ne,« se nasmehne. Na tekmovanje ga je prijavila kolegica. »Na začetku sem malce kolebal, ker mi izpostavljanje ni pri srcu. Moje delo velikokrat vključuje, da sem v središču pozornosti, zato tega dodatno ne iščem, niti ne potrebujem. Mi je pa zanimivo kdaj prekiniti vsakdanjo rutino,« pojasni. Zato je pristal, da poskusi. Kuharskih veščin in tehnik se je naučil kar sam. »To je raziskovanje. Nekaj idej dobiš na youtubu, nekaj v knjigah, predvsem pa moraš veliko preizkušati. Na koncu imaš 20, 30 tehnik, ki jih pač uporabljaš na različne načine. Izziv mi je s sestavinami, ki jih imam doma, pripraviti zanimivo jed. Ko jo naredim, pogledam, kako kaj podobnega pripravijo kuharski velemojstri. Bolj kot njihove tehnike me zanima njihov način razmišljanja. Zanimive so mi tudi raziskave, predavanja o posameznih živilih, zakaj se v določenih situacijah, obdelavah obnašajo, kot se. Ko to razumeš, laže ustvarjaš,« pojasni.

Za tekmovanje ni treniral

Kot smo lahko opazili, ima svoj delovni prostor rad urejen. »Z balkona se jasno vidi, kako zelo smo si tekmovalci različni. Orter (Klemen, op. p.) ima vedno pravo bombo, ampak ima v tem neki ustvarjalni red, v katerem se znajde. Sam imam raje pospravljeno, med kuho si vzamem tudi kakšno minuto za to, da si uredim stvari po nekih svojih kvadratkih, ker tako laže funkcioniram,« pove. Ga je presenetilo, da si v enem od izzivov nihče od sotekmovalcev ni želel kuhati z njim? »Ne. Vedel sem, da jih bom imel ob sebi veliko ali pa nič. Nisem se sekiral, saj je imela Jadranka (Baraga,op. p.), ki jih je imela največ, veliko težjo nalogo. Prepričan sem bil, da je izziv zasnovan tako, da ga je mogoče izpeljati tudi sam, je bilo pa na koncu seveda zelo sladko oditi na balkon,« se spominja. Ker jemo najprej z očmi, so zelo pomembne tudi postavitve hrane na krožniku. Je pred tekmovanjem to morda treniral? »Posebej za MasterChef nisem treniral niti ene same stvari. Resda za vsakodnevni obrok ne napenjaš vedno možganov, kako bo vse do pikice premišljeno zloženo na krožniku, je pa vseeno razlika, ali vse kar malo namečeš. Sčasoma dobiš občutek tudi za to, da nekatere stvari kar same lepo padejo,« se nasmeje. Kdo pa je najbolj vesel njegove kuhe? »Jaz,« izstreli. »Ne bi se dobro počutil, če ne bi jedel kakovostnih, svežih in zdravih živil, zato se dnevno razveselim z njimi. Mi je pa všeč italijanski način življenja, ko je velika miza, na njej veliko vsega. Včasih se tako dobimo s kolegi, sicer pa skuham mami in teti. Seveda to rad delim tudi z drugimi,« pove. Kakšen pa je značajsko? »V vsem, česar se lotim, imam rad sistem, da vem tudi, zakaj sem nekaj naredil. Rad imam ljudi, se družim, hkrati pa imam rad svoj mir. Se mi zdi, da je to kar značilno za ljudi, rojene v znamenju rib – ne moreš se odločiti le za eno stvar, kar ni nujno slabo. Ne maram pa, da se nekdo res ne more odločiti, ne maram tudi neiskrenosti. To se mi zdi neumno, na dolgi rok se resnica izkaže. Ne zdi se mi, da bi bil značajsko zelo poseben, čeprav mi veliko ljudi reče, da sem,« pove v smehu. »Pri srcu so mi ljudje, ki vedo, kaj bi radi. Me pa moti, če potem ne vidijo ničesar drugega. Ni smisel le v cilju, ampak tudi kako do njega prideš,« pojasni.

Rad bi tudi profesionalno kuhal

»Zanimivo izkušnjo, kup luštnih novih poznanstev. Spoznal sem tudi, kako zelo na dinamiko skupine vplivajo značaji ljudi, kako lahko nekdo, ki je malce drugačen in v določeno skupino morda ne paše, se ne ujame z njo, vpliva na delovanje vseh. Zame MasterChef ni toliko kuharski kot socialni eksperiment. Prav veliko se nisem naučil, kuhanje me tako zelo zanima, da sem raziskoval že prej. Nekateri tekmovalci pa so se v prvih tednih tekmovanja naučili toliko, kot se prej vse življenje niso,« pojasni. Bo s kom ohranil stike? »Ja, nekaj ljudi je res čudovitih. Redko se s kom o toliko stvareh strinjam, kot sem se s Sanjo (Sirk, op. p.), tu sta še Špela (Golob, op. p.), Anže (Kuplenik, op. p.). Bi to izkušnjo ponovil? »Z veseljem,« ne potrebuje premisleka. Se morda v prihodnosti vidi v kuhi tudi profesionalno? »Se, a ne da bi v kuhinji preživel po 12 ur na dan. Ne vidim se pri petdesetih živeti le od vrtenja glasbe, tega mi tudi ustvarjalna žilica v moji glavi ne bi dopustila. Gotovo bom počel kaj v povezavi s kuho, sicer temu ne bi posvetil toliko časa in energije. O tem razmišljam že nekaj časa,« ne skriva. Če je kot didžej na visokem nivoju in po lastni presoji ne bo več kaj dosti napredoval, kako pa bi ocenil svoje kuharsko znanje? »O kuhi nekaj vem, nisem pa kralj sveta,« oceni. »Niti najmanj ne mislim, da vse vem, a vem dovolj, da bi se tega lahko že resno lotil,« je prepričan.