»Občutek imam, da sem največji patriot v Sloveniji!«

Kar takoj nama naroči šampanjec. »To mi je prešlo v navado. Zdaj z ženo Andrejo uživava. Pol leta se nama ne bo treba ukvarjati s kariero, tako da se lahko malo več posvečava drug drugemu, pri tem pa rada spijeva malo šampanjca. Ko sem te zagledal, sem si rekel: 'Dajmo en šampanjec,'« se nasmeji. Nato opiše razlog za pol leta neobremenjenosti: »Prvič v 30-letni karieri bom spustil vajeti iz rok in se predal fantastični ekipa Pop tv, ki ustvarja oddajo Zvezde plešejo. Moja naloga je, da se pridno učim plesati čim več ur na dan, njihova pa vse drugo.« Čeprav se mu ni nikoli povsem posvetil, pa se pevec zelo rad predaja plesu. »Kot otrok sem živel v majhnem mestecu na morju, kjer ni bilo plesnih tečajev. Ko sem prišel živet v Slovenijo, pa ni bilo nikoli časa za kakšen tečaj, čeprav tudi Andreja zelo rada pleše. No, zdaj je prišel pravi trenutek,« vzhičeno pove, hkrati pa opiše svoje dvome: »Bom zmogel? Ali bom lesen? Kako si bom zapomnil koreografije, če nimam pojma o plesu? Ne vem. Zagrizel sem jabolko, ker rad zagrizem: ali bo kislo ali sladko? Pustimo se presenetiti. Se pa izredno veselim, to bo nekaj novega, nepozabna avantura v mojem življenju.« Zagotovo bo Werner najvišji plesalec v oddaji. »Eno titulo že imam. Visok sem meter in 98 cm, s čevlji in pričesko pa imam 2 metra in 5 centimetrov,« se nasmeji. »Ko so me vprašali, kakšno plesalko si želim, sem rekel, da visoko in blond.« Ob tem nekoliko začudeno vprašam, zakaj tako, če je vendar žena rdečelaska, in Werner odrezavo odgovori: »Ravno zaradi tega! Kaj mi bo še ena rdečelasa, ko bom plesal,« se nasmeji.

Werner, stop! 50 prihaja!

S šampanjcem nazdraviva na njegov rojstni dan, saj je 13. januarja dopolnil 48 let, in ko mu povem, da bo kmalu prišel do abrahama, hitro odvrne: »Ja, kmalu! A veš, da zdaj zaradi tega redno vadim v fitnesu. Rekel sem si: 'Werner, če se zdaj zapustiš, boš s petdesetimi postal pravi 'čičo'! S trebuhom! Ne boš več za na oder!' In to me vedno drži. Ko me čisto vse mine, ko rečem, da ne bom več hodil na fitnes, imam vsega dovolj in iščem čokolado, si takrat rečem: 'Werner, stop! 50 prihaja! Kakšen boš? Zamisli si, da imaš trebuh. Konec, gremo v fitnes!'« Zdaj hodi že dve leti. »Preselili smo se iz Ljubljane v Logatec in vsak dan grem na fitnes. Živim drugačno, bolj zdravo življenje kot prej. V Ljubljani si nenehno v dogajanju, zmanjka ti časa zase in za družino. V življenju je najbolj dragoceno, da si človek vzame čas zase. Da si reče: 'To sta moji dve uri!' Ni bogastva na svetu, ki je trenutno več vredno kot to, da imaš čas zase. Donald Trump si ne more vzeti dveh ur vsak dan, ne glede na to, kako je bogat. Jaz pa si ju lahko! In to je največje bogastvo v življenju.« ​Vsi ga poznamo po ponarodeli pesmi Ne gane me, njega pa je nazadnje ganilo presenečenje njegovih oboževalk, ki so mu organizirale praznovanje rojstnega dneva. »Najele so me, da grem presenetit gospo Lidijo za njen rojstni dan. Povabile so vse moje bližnje prijatelje. Šle so celo do mojih staršev, posnele njihovo čestitko in mi jo predvajale na videozaslonu. Bilo je noro! Šele ko sem prišel na nastop in stopil v dvorano, da bi presenetil oboževalko, sem se zavedel, da je presenečenje namenjeno meni. Ko sem zagledal vse znane in drage mi ljudi, mi je srce razbijalo kot še nikoli! Mislim, da česa takega ni doživel niti en glasbenik na svetu! Oboževalke so me najele, da bi presenetil sebe!«

Slovenski Ricky Martin?

Ko ponovno nazdravljava, mi razneženo zaupa: »Moje občinstvo je kraljevsko! To so srčni ljudje, ki znajo ceniti človeka. Pojma zvezdništvo in ljudskost v glavnem ne gresta skupaj, jaz sem pa ti dve stvari uspel združiti in dokazati, da si lahko zvezdnik kljub svoji ljudskosti in pristnosti do občinstva. Večkrat me je to teplo v življenju, ampak me ni omajalo. Zaradi tega moja kariera traja že 30 let in po vsem tem času še vedno zelo lepo živim od glasbe, ustvarjam nove pesmi, hite in vedno znova osvajam nove generacije poslušalcev.« Ravno občinstvo mu je dalo vzdevek ‘kralj ljudskih src’. Ob tej moji pripombi mi z nasmehom na obrazu pove: »Da smo si takoj na jasnem... Vsaka ljubeča družina ima svojega kralja, kraljico in seveda male prince in princese. Tako je tudi pri meni, saj imam svojo kraljico in malo princesko. Vzdevek 'kralj ljudskih src' pa sem dobil, ko sem leta 1999 začel koncertno turnejo po največjih slovenskih športnih dvoranah in je bila nekaj tednov prej razprodana. V tistih časih so imeli mediji svoje favorite, pevce, ki so jih podpirali. Mene pa je podprlo moje občinstvo. Mediji o tem niso poročali, ker tudi nisem bil v njihovem konceptu. Osebno mislim, da je bil takrat vrhunec moje kariere, saj sem bil edini izvajalec po Simoni Weiss, ki je razprodal športne dvorane v tistih časih. Po eni strani so mi mediji na neki način delali škodo, po drugi strani pa so mi pomagali, da me je množično slovensko občinstvo vzelo za svojega in mi zaradi tega nadelo vzdevek 'kralj ljudskih src'.« Lahko pričakujemo, da bo postal tudi kralj plesišča? Najprej se ob mojem vprašanju nasmeji, nato pa pove: »V prvi vrsti bi si želel, da gledalci uživajo v šovu, da se zabavajo, nasmejijo in sprostijo. Kar se pa tiče tega vzdevka... Hm, mi je kar všeč, priznam. Iz tvojih ust v božja ušesa.« Nato še doda: »Ko sem na odru, čutim ritem. Mogoče mi bo novo plesno znanje po toliko letih dalo drugačno samozavest, da se bom res lahko gibal kot Ricky Martin. Nikoli se ne ve. Vse bodo ponorele,« se nagajivo nasmehne.

Med prepirom letijo tudi kozarci

Werner je ustvaril že veliko pesmi, in ko ga povprašam po najbolj osebni, mi zaupa: »Mogoče pesem Kad si jednom zaljubljen. Izvajal sem jo na Zadarfestu leta 2002. Napisal sem glasbo in besedilo, res lepa balada. Tam sem nekako najbolj našel sebe.« Pesem je posvečena njegovi Andreji, a tudi njun harmonični odnos občasno zmoti kakšen ljubosumni izpad. »Vedno sva nasmejana, in ko naju vidijo slabe volje, je takoj nekaj narobe. Pa čeprav ni nič narobe. Tudi midva živiva normalno življenje, se občasno spreva. Sva zelo temperamentna, in ko se spreva, to slišijo vsi. Ampak se zelo hitro pobotava.« Ko ga povprašam, ali je kdaj pri tem letela tudi kakšna posoda ali kozarec, odkrito pove: »Ja, kozarec je letel v steno. Z rdečim vinom! Še ko sva živela v najemu, ampak sva vse počistila. Jaz sem ga vrgel, skupaj pa sva počistila, ko sva se skulirala,« se nasmeji. In najhujši trač, ki ga je slišal o sebi? »Ne vem, česa vsega nisem slišal o sebi. Res ni zgodbe, ki je še nisem slišal o sebi. Včasih sem se smejal, drugič razjezil, ampak človek se nekako navadi, sčasoma dobi trdo kožo. Sem borec za pravico, mene krivica, laž zelo boli.« In ravno to najbolj pogreša pri nas. »Slovenci so čudoviti, pridni ljudje, ki se mogoče premalo cenijo. Tudi svoj jezik premalo cenijo. Vse iz tujine je boljše kot iz Slovenije. Zabavna glasba se ves čas bori, da dokaže, da je ljudska glasba. Vse to se vedno predalčka in je čisto drugače kot na Hrvaškem. Tam je veliko večji patriotizem. Občutek imam, da sem največji patriot v Sloveniji! Vpijem, da je slovenski jezik najboljši, potem pa me ljudje ustavijo: 'Ne, Werner, hrvaški oz. dalmatinski jezik je tako lep.' Jaz pa odvrnem: 'Tudi slovenski jezik je lep, če ga poješ s srcem in dušo!' Mi smo skupaj, samo ko zmagamo na košarkaškem prvenstvu. Če bi bili ves čas združeni, bi bili ne Švica, ampak ZDA!« Ob koncu ga še povprašam po križu, ki si ga je nadel okrog vratu, in čeprav gre za modni dodatek, mi odkrito pove: »Ne hodim redno v cerkev, vedno pa se ustavim na Brezju, kjer pomolim. Verjamem, da je nekaj nad nami. Mama mi je vedno rekla: »Bog je dober sodnik, on dobro nagrajuje in slabo kaznuje.« Preden se posloviva, pa naredi še nekaj selfijev s svojimi oboževalci v gostilni.