Obilje je stanje zavesti

V ljubljansko kavarno Union pride zelo lepo urejena: v svetli obleki z ujemajočimi se čevlji, damsko torbico in vpadljivim nakitom. Zato seveda najprej nekaj besed nameniva temu, kako v poslovnem svetu tudi z obleko izražaš odnos do ljudi. »Mislim, da je to pomembno, in o tem pišem tudi v knjigi. V prvi vrsti zaradi sebe, saj s tem, da se lepo oblečeš, pokažeš, da se imaš rad in se nagradiš. Pomembno pa je tudi zaradi odnosa do drugih, saj z obleko pokažeš, da si se uredil zanje.«

Knjiga je njena resnična izpoved o tem, kako je na poslovni poti osebnostno rasla. Ko jo povprašam, kakšen nasvet bi dala vsem, ki si želijo tako uspešne poslovne kariere, kot je njena, takoj odvrne: »Predvsem mora vsak najprej priti do spoznanja, kaj je njegovo poslanstvo. Odgovoriti si je treba na vprašanje, kaj si najbolj želim delati in ustvarjati v življenju. Nobene potrebe ni, da smo vsi menedžerji, profesorji, zdravniki. Vsi poklici so čudoviti in častni. Ko človek dela to, kar ga osrečuje in izpopolnjuje, je uspešen. Ker je srečen, srčen in strasten v tem, kar dela. Sicer pa o vsem tem govorim skozi svojo osebno življenjsko zgodbo, s katero želim odpreti srca bralcev, predvsem žensk, in jih opogumljati, da bodo dojele, da se vse da. Da je vse, po čemer hrepenijo, že v njih, pogosto še skrito. Menim, da je najpomembnejše spoznati samega sebe. Da postanemo Človek, šele potem lahko delamo spremembe. Na bolje, seveda. Zaradi knjige sem prepojena z veseljem, radostjo in ponosom.« V roke vzame svojo knjigo in mi pove: »Tole je zame nekaj svetega. Knjiga je pravzaprav moj tretji otrok. Ob tem sem ozavestila, da se mnogo ljudi ne zna veseliti svojih dosežkov in uspehov in si ne dopustijo biti ponosni nase. Ne znajo se ustaviti in si vzeti časa za praznovanje. Kar hitijo in hitijo. Kam vendar in zakaj?«

V sebi nosi neusahljivi žar

S karierno potjo je nadvse zadovoljna. »Če se osredotočim le na zadnjih 15 let, lahko z veseljem rečem, da mi je vodenje podjetja Skaza res veliko podarilo. Čas vodenja je bil čas poslovnega učenja pa tudi čas zorenja, poguma in preobrazbe, ko sem osebnostno in poslovno rasla. To je bilo nekaj najlepšega. Tudi kakšna napaka se je vrinila vmes, seveda. V tem obdobju sem dojela, kako nesmiselna je moč ega, in uspelo mi ga je preseči, utišati. To je tako osvobajajoče! V meni je vizionarski duh, ki sem ga na direktorski funkciji s pridom uporabljala. Vodja mora videti dlje. Izbirala sem smeri, sprejemala odločitve, v največji izziv pa mi je bilo, ko sem s svojimi odločitvami, ki so se marsikomu sprva zdele neuresničljive ali nepotrebne, navdušila tudi sodelavce. Priznam, ni bilo vedno lahko.« Tanja sicer izhaja iz skromne družine, njeni vzornici sta bili sosedi, poslovni ženski.


»Vedno sem si želela delati z ljudmi. Že kot deklica sem sanjala o tem, da bom uspešna in delala za dobro ljudi. Vedno sem bila radovedna in prav nič mi ni bilo težko. Spoštovala sem starejše, njihovo modrost in izkušnje. Že od nekdaj nosim v sebi neki neusahljivi žar, ki je moje gonilo in vodilo. Pa saj ga ima vsakdo, le prepustiti se mu mora. Hvaležna sem za priložnost, da sem te mladostne želje lahko uresničila. Rada imam ljudi, čutim veliko odgovornost do zaposlenih in okolice.« Ravno zato, ker je imela trnovo pot navzgor, še bolj ceni denar. »Denar človeku omogoča svobodo. Toda svoboden si takrat, ko veš, kaj želiš delati. Če poslušaš svoje srce in opravljaš delo, ki te veseli, denar pride, slej ko prej. O tem sem prepričana. Tudi o tem, da je obilja za vse dovolj. Obilje je pravzaprav stanje zavesti. Verjamem v zakon privlačnosti, zato ga živim. Ker se rada izobražujem, denar pogosto porabljam za najrazličnejša izobraževanja, iz katerih črpam navdih. Znanja in izkušenj ti nihče ne more vzeti. Vedno ko začutim, da mi upadata energija in elan, se odločim za krajše izobraževanje, ki me znova vrne v ravnotežje.«

Čas za novo poslanstvo

Veliko navdušenje je Tanja požela z uvedbo šesturnega delovnika za enako plačilo in mentorskim programom, hkrati pa svojim zaposlenim sporočila, da lahko vsak, tudi tisti za tekočim trakom, sede na njeno mesto. Ko to primerjam z opevanimi ameriškimi sanjami, mi takoj odločno pove: »Niso sanje, to je realnost. Vsakomur lahko uspe, če dela tisto, kar prepozna za svoje poslanstvo. Če dela tisto, v čemer je odličen, edinstven. Jaz bi bila na primer slaba pravnica, ker sem preveč kreativna, pri pravu pa se je treba držati zakonskih omejitev. Dobra sem tam, kjer se lahko gibljem zunaj okvirjev. Krajši delovnik smo uvedli, ker spoštujem ustvarjalnost in učinkovitost. Prepričana sem, da sta najbolj pomembna notranji mir in čas, ki ga imamo zase. Prav to s krajšim delovnikom omogočamo našim zaposlenim. Ostaja jim več časa za družino, osebnostno rast, bivanje v naravi, opravila, ki jih radostijo. V teh nekaj mesecih opažamo, da je razpoloženje med sodelavci še boljše, izboljšala se je tudi komunikacija.«


Za podjetje Skaza je bilo minulo poslovno leto najuspešnejše doslej, vendar je Tanja zapustila položaj direktorice in ostala le še solastnica podjetja. »Če bi bila športnica, bi rekla, da je treba oditi, ko si na vrhuncu. A moja odločitev nikakor ni povezana s tem. Preprosto že dlje čutim, da je moje poslanstvo motiviranje, učenje, prenašanje izkušenj, coaching, spodbujanje ljudi, da se spremenijo in tako napredujejo.« Obenem mi razloži: »Vedno si moramo postavljati nove cilje, da napredujemo. Zadovoljstvo in počitek nista moje naravno stanje.« Podjetje je bilo na lestvici, ki jo je objavila londonska borza, uvrščeno na seznam tisočih, ki navdihujejo Evropo. Kaj pa njo navdihuje? »Sem odprta, optimistična, pozitivna duša in navdihuje me precej stvari, ljudi, dejanj. Od narave, lepega dizajna, odličnih vodij, duhovitih govorcev, radovednih ljudi, dobrih projektov, dobrodelnega razmišljanja. Navdih so otroci, odkriti in neposredni mali ljudje. Navdih je ljubezen brez pogojev, večerja z družino ali zajtrk z Igorjem. Če človek gleda na svet z iskricami v očeh, najde navdih vsepovsod.«

Izzivi ne smejo biti ovire

Čeprav se je odločila za novo poslanstvo, ostaja podjetnica. »Da bi uresničila svoje cilje, moram biti povezana s podjetništvom, z njegovimi izzivi, razvojem, krizami, če želim izluščiti in predajati rešitve naslednjim generacijam. V podjetništvu moram še najprej napredovati, če želim uspešno graditi novo karierno pot. Moja knjiga je na policah in tako kot vsak drug podjetnik moram tudi jaz prepričati bralce, naj v množici knjig vzamejo v roke prav mojo, ker jim prinaša dodano vrednost.« V prihodnje bo sodelovala z eno najbogatejših Slovenk, Izo Login. »Sva prijateljici, sodelavki, ustvarjalki, motivatorki. Obe čutiva, da sva prišli do točke, ko ljudem lahko ponudiva svoje izkušnje in znanje. Lahko jim pomagava, da najprej spoznajo, da se je treba za napredek spreminjati, nato pa jim pokaževa način in pot, kako spremembe uresničiti. A je morala moja draga prijateljica najprej mene naučiti poslušati svoje srce. Spodbujala me je, naj vsaj nekoliko utišam razum, in mi tako odprla pot v povsem drugačen svet. Za to sem ji zelo hvaležna.« Pokazala ji je tudi, da je uspešna ženska lahko zgolj ženska in pri tem ne potrebuje moške energije.


»Zaznala je namreč, kako se je v meni med pogovorom o poslu prebujala moška energija. Prepričala me je, da je ne potrebujem, potem pa sva šli še globlje. Opogumila me je, da sem začela prebujati boginjo v sebi. To je plemenit občutek, ki ga želim pomagati prebujati v drugih ženskah. Slovenke smo izjemne ženske, vendar je med nami še veliko skritega, neizživetega potenciala. Nekatere vidim kot sramežljive punčke, ki se bojijo prebuditi notranjo lepoto.« Na poti do sreče je najpomembnejša ljubezen do sebe. »Da ste srečni, da se ukvarjate s stvarmi, ki vam prinašajo nasmeh na obraz, kajti potem bodo srečni tudi ljudje okoli vas – tisti, ki vam največ pomenijo.« Tudi zato vsak dan piše dnevnik hvaležnosti. Ko jo vprašam za danes, mi z nasmehom pove: »Hvaležna sem, da sva se spoznali in da ob pogovoru z vami res sproščeno uživam.« Preden se posloviva in odhitiva vsaka na svoj konec, jo še vprašam, koliko neprespanih noči je za njo. Samo zamahne z roko: »To je nekaj čisto normalnega. Vsak izziv je samo dobra popotnica, da smo lahko bolj srečni in uspešni v življenju. Zato izzivi ne smejo biti ovire, ampak nekaj, kar nam daje moč, da osebnostno rastemo.«