Odšel med zvezde, za seboj pustil opus, o kakršnem mnogi le sanjajo (Suzy)
Rodil se je tik pred drugo svetovno vojno, 20. marca 1941, v Banjaluki, ker je njegov oče, gradbeni delovodja Milan, tam dobil službo. Izbruhnila je vojna in oče je moral v partizane, z mamo Stanislavo pa so ju potem ujeli četniki. Po vojni so se vrnili v Slovenijo, vpisal se je na naravoslovje in tehnologijo, a mu ni šlo. Ker mu je sošolec iz nižje gimnazije povedal, da na igralski akademiji ni matematike in fizike, je poskusil tam, staršem pa za to povedal šele, ko je bil sprejet.
»Bil sem tudi dober«
Pomnenje besedila je Daretu Valiču vedno dobro šlo, igrati je začel v Kopru. Kot svobodni igralec je gostoval pri različnih gledališčih, od leta 1971 naprej je bil član SNG Drama Ljubljana vse do upokojitve leta 2005. »Na svojo veliko žalost sem vedno dobival vloge, ki so bile nekoliko komične. Človek najlaže igra tisto, kar v resnici ni. Veliko negativcev sem igral, pogosto sem jih poiskal kar v okolici … To me je vedno zanimalo – človek, ki ima malo slabe vesti, je bolj zanimiv kot tisti, ki je umirjen,« je povedal v intervjuju za Delo. Kritike nikoli ni resno jemal. »Sam sem vedel, kdaj sem dober in kdaj slab. V mojem življenju je bilo dostikrat tako, da sem delal napake, a sem bil dostikrat tudi dober, na odru ali na ulici. Sam sebi sem najboljši kritik.«
Hudomušen in navihan
Ker se je toliko posvečal svojemu umetniškemu izrazu, je imel manj časa za družino. »Štiri otroke imam, bojim se, da nisem bil najboljši oče,« je dejal pred nekaj leti. »Ravno zvečer, ko bi jim moral prebirati pravljice in jih dajati spat, sem moral v službo. Zelo malo sem se posvečal družini, žena je imela veliko več dela z njimi.« Nikoli pa mu tega niso očitali, je dejal. Nina in Blaž sta igralca, Lara in Maja sta se odločili za drugačne poti: prvo je odneslo v državni zbor, drugo v svet arhitekture. Mi se ga bomo najbolj spominjali po nepozabnih gledaliških vlogah v Hamletu in Za narodov blagor, filmskih v To so gadi in televizijski Kje si, stari, njegovi kolegi pa po hudomušnosti in neposrednosti. Kot je napisal Gojmir Lešnjak: »Se vidiva nad zvezdami! Tam bova nadaljevala debato, kjer sva jo končala! Pogrešal bom tvojo navihanost.«
