Papež Frančišek je bil v marsičem prvi in do zadnjega je lepšal svet (Suzy)
Jorge Mario Bergoglio je 2013. začel papeški mandat, ki ga je zaznamovala njegova ljubezen do ljudi in življenja. Mesenost in strast je spoznaval skozi temperamentni argentinski ples, ki se mu je predajal s takratnim dekletom, dokler ga ni poklicalo božje poslanstvo. Veliko prelomnic je v pontifikatu tega oboževanega poglavarja v belem, za katerim bo ostala velika praznina.
Papež Frančišek je bil v marsičem prvi – prvi papež iz Latinske Amerike, prvi Neevropejec v zadnjem tisočletju in prvi jezuit na tem vodilnem mestu. Na marsikaj se je bil pripravljen prilagoditi, še najbolj je izpostavljal pomen enakosti med Zemljani. Glasno je zagovarjal prekinitev genocida v Gazi in drugih vojnih grozot. Pokazal je pomembnost odpuščanja, kar je iz retorike prenesel v dejanja, ko je na veliki četrtek zapornikom umival noge.
Bil je ljudski papež, saj je prisegal na iskrene medčloveške odnose. Tudi novim načinom komuniciranja se je prilagodil in se zbližal z družabnimi platformami. Vsaka njegova objava na instagramu je sprožila val odzivov. Le kdo bi pozabil, kako je z všečkom provokativno oblečene Brazilke blagoslovil naravno lepoto. Njegov prispevek k strpnejši družbi je bil dragocen, četudi se v klerikalnih krogih ni kaj dosti spremenilo. A je vsaj zamajal marsikatero zastarelo dogmo.
Podpornik žensk
Med drugim to, da ženske nikoli ne bodo enakovredne moškim na visokih cerkvenih položajih. Zato jih je imenoval na pomembne funkcije, da naredijo red med nadutimi veljaki. »Vselej, kadar se ženske povzpnejo na visok položaj v Vatikanu, se stvari izboljšajo. So prave revolucionarke, ker znajo najti pravo pot naprej. Lepšajo svet, ga čuvajo in skrbijo za življenja drugih. Prinašajo milost novega, objem vključevanja in pogum, da se izpostavijo za višje cilje. So prinašalke miru, ki se začne in ohranja že v nežnosti materine ljubezni. Med drugim so dokazale, da so lahko bistveno boljše menedžerke od moških, čeravno je v Rimskokatoliški cerkvi in družbi preveč moškega šovinizma,« je požugal v rano sodobne civilizacije.
Pometel pred lastnim pragom
Oči si ni zatiskal niti pred največjimi zločini, storjenimi za svetimi zidovi. V imenu vseh duhovniških krvnikov se je opravičil neštetim otroškim žrtvam spolnih zlorab. Zavzemal se je za ustanovitev posebne preiskovalne enote, ki bi se znotraj Vatikana posvečala preiskovanju tega zavrženega nasilnega dejanja nad najmlajšimi in ženskami. Nemalokrat je poudaril, da je božje nauke treba živeti, ne le citirati. Po tem prepričanju smo vsi božji otroci in se ne smemo postavljati nad druge.
Zlasti nad marginalne skupine ne. V osje gnezdo je dregnil z izjavo, da so istospolna partnerstva upravičena do cerkvenega poročnega obreda in da moramo biti zaradi pošastnih grozot pohlepa bolj strpni in vključujoči do migrantov. »V hudih stiskah zapuščajo domove, kjer morijo vojne vihre, in bežijo pred gotovo smrtjo. Izrecite tujcu dobrodošlico in zagotovite, da bodo begunci lahko zaživeli varno in dostojanstveno,« je širil idejo o sočutju.
Nesebična ljubezen
Ponižnost in preprostost ni v dragih avtomobilih in razkošju, ki ga uživajo božji pastirji, je poudarjal, s čimer si je nakopal glasne kritike in nasprotnike v svojih vrstah. V času, ko število vernikov v ekonomsko razvitem svetu naglo upada, je njegova papeška milina marsikomu vrnila upanje v vero. A samo, če bo ta postala neodvisna od institucije, ki je zakrivila toliko gorja. Morali so ustoličiti 266 papežev, da bi dobili nekoga z visoko moralnimi načeli.
Frančišek se je poslovil s pomembno poslanico o solidarnosti, strpnosti in miru. In v dneh, ko svet čaka, kdaj se bo iz vatikanskih dimnikov pokadil beli dim, se nad Palestino še naprej vije morilski. Tisti, ki ga je prikupni, smeli mož gasil z molitvijo, besedami in dejanji. Predvsem pa z nesebično ljubeznijo do ljudi, katerim se je tako zavzeto razdajal.
