Po petdesetih letih znova pred oltar (FOTO)
»Šestnajstega oktobra pred petdesetimi leti je bil enako lep dan kot letos, s to razliko, da sva se tedaj s Sonjo poročila najprej na ljubljanskem magistratu, potem pa še v Plečnikovi frančiškanski cerkvi v Šiški. Na poročno potovanje sem peljal ženo s fičkom na Dunaj in prvikrat videl avtocesto. Bil sem tako navdušen, da sem svojo mlado ženo slikal kar sredi avtoceste,« se spominja Ivan Sivec in dodaja, da letos mineva tudi petdeset let, odkar je začel objavljati svojo prvo daljšo povest Pesem njenih zvonov, prihodnjo pomlad pa bo pol stoletja od izida njegove prve knjige.
V počastitev njune zlate obletnice je izšla knjiga s sedmimi novelami z naslovom Cvetoča Slovenija. Ivan pravi, da je treba imeti za dolg in srečen zakon poleg iskrene ljubezni tudi veliko spoštovanja do partnerja – in potrpljenja. »Včasih se rad pošalim: Bog že ve, kaj dela! Da skupaj enega dobrega in enega malce slabšega. A vrag je v tem, da vsak meni, da je tisti 'dobri' prav on. Midva z ženo sva oba veliko delala, pa tudi uživala v hribih in na morju. Najin največji ponos sta lepo vzgojena in poštena otroka: hčerka Vesna in sin Iztok. Vesna seveda iz filma, Iztok iz Finžgarjevega romana. Oba sta se v življenju odlično ujela in naju zanju ne skrbi. Imava pa tudi tri vzorne vnuke: Marka, Lano in Mašo,« ponosno pove pisatelj, ki se tako kot njegovi najbližji drži starega slovenskega reka: Gorje hiši, ki ne pozna praznikov! Zato znajo prav vse tri družine dati praznikom vsebino.
Vnovič ženin in nevesta
»Ob najini zlati poroki sta nama Vesna in Iztok naročila, naj bova ob enajstih dopoldne pripravljena v novih oblekah kot ženin in nevesta. Drugega nisva vedela nič. Nato sta nama zavezala oči in naju odpeljala v neznano. Menila sva, da naju peljeta na Štajersko, a smo pristali na Dolenjskem, v Lipoglavu pri Grosupljem, kjer so naju pričakali vsi bližnji sorodniki in prijatelji. In priljubljeni župnik Martin Golob, ki je potem izjemno lepo opravil obred zlate poroke. Kar v cerkvi nama je pevski zbor zapel tudi Dan ljubezni in 'moje' Kjer lastovke gnezdijo. Res je bilo ganljivo in veličastno. Sledilo je odlično kosilo, ples za zlatoporočenca, priči in svate. Igral je kar sin gostilničarja, in to odlično!« je zadovoljen Ivan, ki hitro navrže, da se je njemu in Sonji včasih zdelo, da so zlatoporočenci starčki, onadva pa sta še sorazmerno mlada in se odlično počutita.
»Bog že ve, kaj dela! Da skupaj enega dobrega in enega malce slabšega.«
Poročila sta se mlada, a sta že tedaj imela v Mengšu novo hišo pod streho. Večinoma so vse naredili sami, na roke, tako kot nana desettisoče Slovencev. Ob prvi obletnici poroke pa sta posadila živo mejo okoli hiše, v kateri je ustvaril pravo literarno in glasbeno bogastvo. »Ker bo letos izšla še ena moja knjiga, na zlatoporočno potovanje ne bova odšla. Morda pred božičem za kak dan. Časa je vse manj,« se muza aktivni upokojenec.
