Po zlomu hrbtenice je še boljši očka in partner

Poldrugo leto po zlomu hrbtenice so neverjetnemu deskarju prostega sloga Marku Grilcu, ki je že pol leta po hudi poškodbi pretekel 18,8 km na teku Wings for Life, operativno odstranili železni sponki, ki sta dajali oporo njegovemu hrbtu. Dobro leto okrevanja je vedno pozitivni profesionalni športnik vsekakor obrnil v svoj prid – postal je še boljši očka in partner, pa tudi njegova poslovna pot je zavila v nepričakovano smer.

»Prav osupljivo je, kaj vse zmore naše telo, da lahko vanj vstavijo takšno železje, ki ga sprejme in nato sobiva z njim, da se obnovi,« še zdaj, ko ima kovinski sponki doma, shranjeni za spomin, skoraj ne more verjeti. Čeprav so ob njegovi poškodbi mnogi pomislili, da bo zaključil kariero, se je Marko uspešno vrnil. »Deskanje je moj način življenja, zato nisem niti pomisli na to, da bi odnehal,« pove z nasmehom. »K sreči z leti prideta tudi strpnost in umirjenost. Ko si mlad, se želiš dokazovati, mudi se ti okrevati in večinoma se športniki takrat prehitro vrnejo na tekmovanja. Jaz pa sem si vzel čas. Trdo in resno sem delal že takoj po poškodbi, a sem telesu tudi dovolil, da si odpočije in res povsem okreva,« pove umirjeno.

Za njim je noro leto

Zdaj, ko so mu odstranili sponke, je kot prerojen. »Že takoj po operaciji sem čutil pozitivno spremembo, občutno večjo gibljivost hrbtenice, k sreči pa tudi okrevanje ne bo zahtevno, je zadovoljen. Prizna, da bi s posegom sam morda še odlašal, a je bil kirurg odločen, da mora železje ven. »Počutim se osvobojenega,« se nasmehne. Kakšno leto je torej za njim? »Noro. Bil sem povsem na dnu, nato pa korak po korak splezal iz tega. Zaupal sem vase, verjel, da mi bo uspelo – in mi je. V tem letu sem spoznal, da se da v življenju rešiti vse, ne glede na to, kako slabo je. Na koncu je vse skupaj tako uspešno, da tega, tudi če bi načrtoval, ne bi mogel izpeljati,« je prepričan. »Glavni pokrovitelji so ostali z menoj in s hvaležnostjo za to že načrtujemo nove projekte. Med okrevanjem sem se, tako kot vedno v življenju, vprašal, kaj bi res rad počel. Začutil sem, da želim biti z otrokoma. Če sem bil prej več zdoma, je bil to idealen čas, da ga preživim z Maxxom in Emmo. Otroci hitro odrastejo in izgubljenega časa ne moreš nadomestiti,« je prepričan. »Trdo sem delal za vrnitev, hkrati pa sem se posvetil otrokoma. Z njima sem posnel deskarske dogodivščine, filmčki pa so naleteli na tako dober odziv, da gre tudi moja poslovna pot zdaj v povsem novo smer,« opiše.

»Med jesenskimi počitnicami sem Maxxa peljal deskat. Vesel sem bil, da mu gre dobro, vse to posnel ter objavil na internetu. Odziv je bil res noro dober. Ogledi so bili milijonski. Številni ljudje so mi navdušeni pisali, da niso vedeli, da obstaja takšna oprema tudi za otroke in da bodo tudi oni svoje začeli učiti deskanja. Ko je bilo takšnih sporočil vedno več, sem se zavedel moči teh objav, da s temi videi nekaterim družinam spreminjam življenje. Ljudje postajajo aktivni, prosti čas bodo prav zaradi mojih posnetkov zdaj preživljali v naravi. To me je osupnilo,« prizna. Vse skupaj je šlo tako daleč, da bodo v Avstriji, na smučišču, kjer Marko že ves čas uživa veliko podporo, zdaj pripravili tudi manjši park za otroke. Markov dolgoletni opremljevalec načrtuje razširjeno linijo oblačil in opreme za otroke, rojevajo se novi projekti. »In vse to zato, ker sem želel biti z otrokoma in ker sem navdušenje nad preživljanjem časa z njima delil z drugimi,« pove zadovoljen.

Zdaj so prava družina

»Poleg tega se nam je uredilo tudi družinsko in partnersko življenje​ nama z Nino (Key, op. p.). Zdi se mi, kot da sta nas deskanje in skupni čas ponovno oziroma še močneje povezala,« je iskren. Je morda pomislil, da v družini hrbtenico predstavlja oče? Zdaj je pozdravil hrbtenico, hkrati pa tudi trdno postavil sebe – očeta v svoji družini. »Res je, zdaj smo res prava družina, umirjeni, skoraj vse počnemo skupaj. Čakam le, da se nam še Nina pogosteje pridruži pri deskanju, a je ne silim v to,« pove tiho željo. Pri Marku se pač čuti in pozna, da deskanje zanj ni šport, ampak način življenja. Želi biti del narave, čim več časa preživeti zunaj, svoboden, živeti polno, brez nepotrebnih omejitev. In enako si seveda želi tudi za svojo družino.


»Ja, ko pridejo otroci, se vprašaš, kaj je najpomembneje zanje, kaj jim želiš pokazati, dati, jih naučiti. Meni največ pomeni, da jima omogočim zdravo in varno okolje, pomembno mi je, da sta fizično aktivna, razmišljata svobodno. Vedno znova jima povem, da vse, kar si želita in predstavljata, lahko dosežeta, če na tem tudi delata. Zdaj prosti čas izkoriščamo za izlete in potovanja z avtodomom in res živimo tako, kot sem si od nekdaj želel. Večkrat ju vzamem iz vrtca, saj sem prepričan, da jima bo spoznavanje življenja dalo še več. Otroka sta zunaj, v naravi, nenehno kaj počnemo, gibljemo se, jemo kvalitetno, polnovredno hrano. Maxx in Emma sta sproščena, zdrava otroka z veliko energije in ne želim ju spreminjati. Kakšna hiperaktivnost neki, po vseh naših aktivnostih zvečer komaj dočakata večerjo, nato pa po prhanju padeta v posteljo. Želim jima dati širino, predvsem pa možnost, da sta lahko takšna, kot sta,« pove.

Pravzaprav se nisva nikoli razšla

Kako pa sta se z Nino ponovno našla? »Ko sem razmislil, sem spoznal, da se sploh nikoli nisva razšla, le v določenem obdobju je bilo preveč vsega novega na kupu, kar naju je očitno malce stisnilo vsakega v svoj kot. Prišla sva iz različnih okolij, se začutila, kmalu sta prišla tudi dva otroka. Oba sva veliko potovala, vse skupaj poskušala usklajevati, a nama očitno takrat ni šlo najbolje. Zdaj je Nina spet moj steber, trdno stoji za menoj. Res nam je lepo, a ima tudi ona svoje cilje, in želim, da je zadovoljna tako sama s sabo kot v okviru družine. Imava pa še kup projektov, ki jih lahko uresničimo tudi kot družina, kar je res odlično,« ne skriva zadovoljstva.