Pomembno je posaditi drevo, tudi če ne boš sedel pod njim

Pot duhovnosti in iskanja znanja jo je vodila na različne konce sveta, do staroselskih kultur, ki so se je dotaknile s svojim sporočilom. »Pri aboridžinih je bil npr. to obred, ki ga delajo na 26.000 let. Prišlo je 120 ljudi, in ko smo na začetni ceremoniji sedeli v šotoru, je imel vsak možnost povedati svojo zgodbo. Dokler se ni vsak predstavil, nismo šli naprej, čeprav je uvodni obred trajal dva dneva. Nekateri so predajali modrosti, drugi so govorili o svojem trpljenju, tretji peli pesem svojega okraja. Toda bistveno je bilo, da zgodba vsakega človeka šteje in da je vsak pomemben,« pravi. »Ob začetku obreda smo prižgali ogenj, ki se mu reče Children’s fire in ki je gorel vse dni srečanja in nas spominjal, da bodo naši otroci, vnuki, pravnuki, bodoče generacije nasledili vse, kar počnemo danes,« nadaljuje. »Poleg tega si moral biti na obred povabljen ali plačati 5.000 dolarjev. Šaman iz Mehike, pri katerem sem pomagala, je predlagal, naj grem z njim na obred, a pomembno je bilo, da me povabi staroselska skupnost. Čeprav sem bila na trnih, sem se odvezala od rezultata. 'Če moram biti tam, se bo zgodilo,' sem verjela. In so me povabili. Iz tega sem se naučila, da kar je tvoje, pride k tebi, ti pa moraš narediti svoje korake.«

Osvobajanje od dediščine patriarhata

Da se bo ukvarjala z ženskami, je začutila leta 2011, ko je šla prvič na ženski krog. »120 žensk se je zbralo, iz sedmih držav, od trimesečne dojenčice do 72-letnice. Tri dni smo pele pesmi, pripovedovale zgodbe, jokale in se smejale, spale v šotorih, se prhale z mrzlo izvirsko vodo. Krog smo odprle s pesmijo Tvoja kri je blagoslovljena. Z vsakim udarcem na boben je odpadal kolektivni sram, vpleten v moj odnos do telesa, menstrualne krvi, spolnosti, ki se ga nisem niti zavedala. Na tem krogu sem videla, koliko nezavednih predsodkov do žensk sem imela in koliko jih je odpadlo, ko sem bila v prisotnosti žensk, dediščine patriarhata, ki se je počasi osvobajamo,« doda.


Na tem krogu je spoznala žensko, ki ženskam predaja, kar bi nam predale mame, če bi bilo predano njim. »Ob menstruaciji si vzame pet prostih dni. V tem času mož poskrbi za kuhanje, štiri otroke, vse obveznosti, ona pa se umakne in regenerira,« opisuje. »Takrat mi je bilo to nepojmljivo – a danes vem, kako pomembno si vzeti čas menstruacije za počitek in obnavljanje. Tako sem začutila željo, da bi to prinesla k nam, da bi tudi ženske v našem prostoru izkusile ta blagoslov,« pravi.

Rdeči šotor in obredni krogi

»To je sveti prostor za ženske, prostor, kjer lahko odložiš vloge, ki jih igraš, kjer lahko samo si. Vsaki ženski v krogu se prisluhne. Ne gre le za izmenjavo znanja, ampak tudi za čustveno alkimijo – obrneš se navznoter in odkrivaš različne nivoje v sebi,« pojasni in nadaljuje: »Zaradi strahov in sramu se v življenju pogosto ne pogovarjamo o intimnih stvareh, ko pa jih damo v krogu na plan, sram in strah nimata več moči nad nami. V vsaki zgodbi se prepozna še kdo. In ko te nekdo sliši, te samo posluša, ne da ti hkrati še svetuje, pritrjuje in pametuje, je to izredno čustveno osvobajajoče. Včasih moraš namreč nekaj samo povedati, da bolečina usahne,« pove in doda, da je bilo izredno presunljivo, ko sta si v krogu izmenjali zgodbi ženska, ki je bila posvojena, in druga, ki je dala otroka v posvojitev. »Res ni naključje, kdo pride v krog in ti pomaga odkleniti nekaj v sebi,« se nasmehne.

Praznovanje prehodov

Na krogih so tudi petje, ples, praznovanje in povezovanje žensk. »Nismo več navajene praznovati prehodov, npr. prve menstruacije, čeprav s tem začnemo svoje žensko potovanje. S tem samo opravimo. To informacijo lahko prejmemo od mame – ker večina naših mam ob tem ni prejela popotnice, je tudi me ne dobimo.« Po drugi strani pa lahko deklica dobi pozitivno informacijo od mame, ki se počuti dobro v svojem telesu ne glede na obline, saj si bo tako hčerka zaupala in se počutila varno. »In če jo bo, bo zaupala sebi in svojemu telesu, jasno bo vedela, kje so meje in kdo lahko vstopi v njen prostor, kateri partner je primeren za njeno spolnost. Najmočnejše, kar ženska lahko naredi, je namreč, da ljubi svoje telo, spoštuje svojo cikličnost, da se ljubi. To pa je najpreprostejša, a hkrati najtežja pot v današnjem času zaradi njene lastne negotovosti,« izpostavlja.


»Če od mame ne dobimo dobre popotnice, sicer porabimo veliko časa, da uredimo svoje temelje, pa vendar se moramo zavedati, da smo kot glina. Sami oblikujemo svoje življenje in ni treba, da ostajamo v otroštvu,« pove. »Če verjamemo, da vesolje navija za nas, se ni moglo zmotiti z našimi starši,« se nasmehne. »Sama sem spoznala, da se mi ne da več ponavljati, kaj se mi je zgodilo v otroštvu. Preteklost ima svoj prostor, a treba je iti naprej in pogledati, kdo hočem biti in kje je moja moč. In če me je življenje postavilo v okoliščine, v katerih sem bila žrtev, se moram zavedati, da je nasprotje žrtve moč.«

Na krogu izvajajo tudi obred čiščenja maternice, ki nosi energijske sledi preteklih partnerjev. »Gre za to, s kakšno energijo nekdo vstopi vate, kako si pripravljena, ali si res odprta. To so drobni odtenki, ki jih telo čuti, nepredelana jeza, sram, krivda, obžalovanja, razočaranja, tudi srčna bolečina pa pustijo sledi in vplivajo na to, kako se odpreš naslednjemu človeku, ko še nosiš energijski spomin nekoga prej,« razlaga.

Moč ženskega ciklusa

»Ko vstopimo v svojo ženstvenost, se moramo zavedati, da smo tiste, ki rojevamo življenje, in tiste, ki uničujemo. V sebi imamo oba pola. Svetlo in temno žensko. Po ovulaciji se spuščamo v temo in gremo navznoter, prebuja se naša moč, stvari vidimo in so nam jasne, hkrati pa zaključujemo in spuščamo stvari. Jajčece se ni oplodilo in steče naraven ciklus – sadove smo pobrali, gremo proti zimi oz. menstruaciji. Enako ciklično lahko gledamo na vse v življenju – kaj lahko kompostiramo, odmenstruiramo in spustimo,« izpostavi in doda: »Današnja generacija si vzame premalo časa za svojo notranjo zimo, nedelovanje in sanjanje, kot da bi bili nenehno v ovulativnem, produktivnem obdobju. Ampak tudi v naravi je čas, ko sadiš semena, ko pobereš pridelke, in čas, ko pustiš zemlji počivati.«

Naredi, kar je v tvoji moči!

Ko se za konec pogovarjava o vlogi sodobne ženske v svetu, z mano deli še presunljivo zgodbo Julie Butterfly Hill, ki je šla kot okoljevarstvena prostovoljka branit tisočletna drevesa pred sečnjo. Akcija, v kateri naj bi na drevesu sedela dan ali dva, se je raztegnila na 738 dni. »In dreves niso posekali!« pravi. »Kar nam pokaže, da vsak posameznik šteje, čeprav mislimo, da se naša dejanja ne poznajo in zato ničesar ne naredimo. Ali mislimo, da moramo storiti kaj velikega, da se splača. Toda ozavestimo, da so naše prednice naredile nekaj, kar mi nadaljujemo. Da je pomembno posaditi drevo, tudi če ne boš sedel pod njim, ker nekdo drug bo. Kot posamezniki se moramo zavedati, da naša dejanja štejejo in da je pomembno, da delujemo v skupno dobrobit. Zato vstani, ženska. Vstani! izrazi svoj glas, izrazi svoj dar, izrazi svoje življenje!« zaključi.