Postani mojster svojega zdravja: Druga lekcija (Suzy)
Ob smrti mame sem se odločila: če bom zbolela za rakom, ne grem po uradni poti. Trpljenje, ki sem ga gledala, je name naredilo velik vtis.
Zelo me je zanimalo in vleklo v naravno zdravljenje, spoznavanje različnih tehnik, metod, pristopov. Bila sem zelo vedoželjna. V nekem obdobju sem študirala kar šest stvari naenkrat: z dotikom do zdravja, tradicionalno kitajsko medicino, homeopatijo, kranio-sakralno terapijo, jogo, cvetne esence, nevrolingvistično programiranje, poleg tega sem delala še doktorat znanosti. Večkrat nisem šla niti spat. Goltala sem knjige, študirala, delala vaje, meditirala, preizkušala različne pristope na sebi.
Naša družina se je po mamini smrti spremenila. Oče in medve s sestro smo začeli hoditi vsak svojo pot. Občutek je bil, kot da smo kot družina razpadli. Vse manj smo bili povezani. Sestra se je odselila, sama sem se odločila, da ostanem doma in si naredim mansardno stanovanje. Rodila se mi je hčerka. Imela sem službo predavateljice na fakulteti. Oče je bil takrat star dobrih 50 let in je našel svoj način, da je preoblikoval žalost v novo življenje.
Kljub rojstvu hčerke v zvezi nisem bila zadovoljna. Preveč je bilo vse na meni. Nekako nisem znala preseči tega in ujela sem se v vlogo, ki so jo preigravale vse moje prednice. Tega se sicer še nisem zavedala, a prav to je bil vzorec, ki sem ga nosila s seboj in mi je jemal energijo.
Po smrti mame sta za rakom zboleli tudi obe moji teti po mamini strani. Vse ženske so imele raka nekje drugje: moja mami na pljučih, ena teta na debelem črevesju, druga na trebušni slinavki, stara mama na prsih in v možganih. Tokrat sem bolj nepristransko opazovala celoten proces. S teto Miro sva bili bolj povezani. Večkrat sem jo med boleznijo obiskala in vedno mi je razlagala o preteklosti. Takrat je prišlo na dan, da jo je zlorabljala ista oseba kot mojo mami.
Imela sem že nekaj znanja o skrbi za zdravje, vendar teta Mira ni zaupala naravnim pristopom. Spremljala je mojo mamo na njeni poti in ljudje, ki so ji pomagali na naraven način, so se izkazali za zelo neprofesionalne. Niso imeli niti znanja niti osebne izkušnje, kako pomagati nekomu, ki gre skozi proces raka. Zavedela sem se, kako pomembno je biti podkovan na področju naravnega zdravja, da razbereš in zaznaš subtilne ravni zdravja, kot so vzorci v mislih, čustvih, energijah. To je bila druga pomembna lekcija, ki me je zelo oblikovala in me spodbujala, da pridobivam znanje naprej.
Večina zahodnjakov je izgubila stik s svojo esenco. Povezava med glavo in srcem je prekinjena. Tako postanemo 'sužnji' svojega uma oziroma njegovega podzavestnega dela. 'Bolezen' začne najprej nežno trkati na vrata. Šele potem se materializira.
V jogi obstajajo različne karme, učenja, po katera je duša prišla. Lahko so dobra ali malo manj dobra. V vsakem primeru je pomembna praksa hvaležnosti. Poznamo štiri različne vrste karme, to so sanchita, prarabdha, agami, dridha. Sanchita pomeni pripravljene lekcije življenja. Prarabdha so lekcije, ki jih že dobivamo v življenju, agami so prihodnje lekcije, ki jih nabiramo s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Vse te karme se imenujejo adhrida karma in jih je mogoče spremeniti, ko spremenimo način razmišljanja, čustva, besede (način govora, uporabljene besede, naglašanje), dejanja (hvaležnost, odpuščanje, dobra dela, ljubezen, notranji mir). Dridha karma je neizogibna in jo je treba izkusiti, živeti in usvojiti lekcijo.
Poleg tega pri 25 letih še nisem vedela, a čutila sem močno privlačno silo, ki me je vabila v zavedanje in čutenje globin človeka. Sloj za slojem sem odkrivala, kdo sem in kdo nisem. Ko sem slačila sloje oklepov, sem se vedno bolj osvobajala: prepričanj, ki mi niso služila več, vrednot, ki sem jih prerasla, identitet, ki sem jih nadela, da sem bila 'bolj sprejemljiva za druge'. Soočala sem se s svojo energijo, sposobnostmi zaznavanja, čutenja in prepoznavanja energij in podzavestnih miselnih vzorcev, ki so drug za drugim prihajali na površje.
Nadaljevanje prihodnjič.
