Moji duhovni bratje in sestre, moji duhovni zdravniki so se mi smehljali in mi dali vedeti, da je vse je v redu. To me je pomirjalo. Vedela sem, da sem na pravi poti, čeprav so iz mojega telesa viseli štirje bidoni, v katere se je zlivala sokrvica.
Bolečin nisem čutila, moje telo je prežemala posebna mehka svetloba. Nisem sama, mi je odzvanjalo v glavi. Končno po vseh teh letih 'samote', ki je bila posledica travm v otroštvu, sem začutila, da sem ljubljena. Kako čuden kraj in okoliščine za tako spoznanje! Že naslednji hip sem se ponovno pogreznila v milino objema svetlobe in zaspala.
Ko sem ...
