Potovanje v izvor družinske karme o raku (Suzy)

V šamanskem centru sem ostala štiri tedne. Čeprav sem vsak dan uživala sveto medicino, so bili obredi povsem mirni – kot da je sveta medicina vedela, da vmes potrebujem počitek, nežnost, toplino, zavetje, da bom lahko na naslednjih obredih pogledala resnici v oči. Na obredih sem se toliko nasmejala, da so me bolele trebušne mišice. Na enem zmed njih sem videla, kaj pomeni črna luknja. Za večino je to zelo srhljiva tematika, saj se v črni luknji vse zgosti in 'izgine' neznano kam. Jaz pa sem v duhu doživela prehod skozi to gosto snov v vesolju in se znašla v raju. Bilo je nekaj najbolj čudovitega in magičnega, kar sem kadarkoli doživela: prostor brez bolečin, bolezni, strahu, tesnobe, prostor, poln veselja, navdušenja, radosti, ljubezni … Ta energija me je popolnoma prežela in v meni pustila sled dobre volje in pozitiven pogled na vse, kar se dogaja. Bila sem polna notranjega miru, da je vse tako, kot mora biti.

Končno je prišel obred, ki sem ga tako željno pričakovala. Obred, s katerim sem potovala v izvor družinske karme o raku. Karma ni kazen, kot si večina predstavlja, karma je lekcija, ki jo je treba usvojiti in se ponavlja toliko časa, da jo sprejmemo, dvignemo frekvenco in zaživimo drugačno življenje.

Čutila sem, da je to dan D. Zaužila sem večjo količino svete medicine. Usedla sem se v meditativni položaj in meditirala. Za seboj sem imela več kot 15 let študija om kara krije joge, od tega kar osem let s prvim nosilcem te joge na svetu Swamijem Anandakapilo (leta 2023 je dočakal prehod na višje ravni). V meditaciji sem se popolnoma povezala s svojim srcem in si dala dovoljenje, da se predam vsemu, karkoli pride. V mislih sem si ponavljala: »Božanska inteligenca teče skozme v moje najvišje dobro. Samo dobro bo prišlo iz tega procesa. Sem varna. Sem zaščitena. Sem ljubljena. Popolnoma sprejemam sebe, vse dele sebe. Ljubim se. Hvala, hvala, hvala.« Vdih in izdih. Začutila sem, kako me sveta medicina na svojih krilih nese čez poljane širokega zavedanja. Znašla sem se v srednjem veku, v hiški sredi gozda, v kateri sem sušila ogromno zelišč. K meni je mnogo ljudi prihajalo po nasvete, kako si lahko pomagajo pri različnih težavah od zdravja, odnosov, zanositve, posla. Učila sem, kako živeti bolj skladno z naravo, o ciklusih narave, energijah zemlje, neba, zdravilnih pripravkih, pomenu hrane … A to v srednjem veku ni bilo skladno s takratno inštitucijo, ki je vršila inkvizicijo. Motilo jih je prav to, da se je k meni po pomoč zatekalo veliko ljudi. Že takrat sem učila, da nimam čarobne palčke, in našlo se je nekaj ljudi, ki so me 'prijavili', ker niso dobili tistega, kar so hoteli.

Na obredu sem vse ponovno podoživela. Od notranjega miru pri delu z rožicami do groze, ki me je zajela, ko so me inkvizitorji prijeli in me odpeljali na njihovo sodišče, kjer so mi naložili razne obtožbe, za katere nisem imela niti dokazov, niti niso dovoljevali, da bi karkoli rekla. Bila sem obtožena, da sem čarovnica, in po hitrem postopku so me privedli v mučilnico, kjer naj bi priznala svoje čarovništvo.

Pripeljali so me v neko temno hladno sobo, kjer so me zvezali tako, da me je vsak, ki si je zaželel, lahko posilil. Ko so ugotovili, da sem še vedno tiho, so mi v nožnico vstavili posebno, v konus oblikovano železo, namočeno v strup. Tako so sprožili bolečine. A ker še vedno nisem spregovorila, so mi v vratni del hrbtenice potisnili ošiljeno, žgočo zastrupljeno konico. Takrat sem omedlela. A hoteli so, da ostanem živa, zato so tovrstno mučenje prekinili. Njihov namen je bil, da me zažgejo pred veliko množico ljudi še živo. Ker sem bila v takratnem času zelo znana, naj bi zažig mene služil v poduk drugim podobno delujočim in vsem mojim učenkam.