Poučuje harmoniko in spremlja legende (Suzy)

»Glasba in pesem so bili pri nas doma od nekdaj, saj je bila že oma Neža ljudska pevka. Kot otrok sem najprej dobil plastično harmoniko, na katero sem se naučil igrati nekaj ljudskih pesmi, ki jih je pela oma,« pravi Siniša Čeh, za katerega so domači hitro ugotovili, da ima posluh.

»Ata mi je pozneje v starinarni kupil prvo klavirsko harmoniko, ki jo še danes hranim v svoji učilnici. Prve tone na njej me je naučil igrati žal pokojni Alojz Furjan s Ptuja, ki mi je pozneje izdelal prvo frajtonarico, s katero sem spremljal folklorno skupino Destrnik in ljudske pevce, pri katerih je pela moja oma,« nam odstira začetek svoje glasbene poti Siniša, ki danes večinoma igra frajtonarico. »Igral sem tudi kromatično harmoniko, ki me znova vse bolj mika,« nam zaupa in smeje doda: »Saj pravijo, da je treba imeti vedno vsaj tri ljubice.«

Siniša Čeh je s svojo frajtonarico prepotoval Slovenijo in velik del tujine.

'Kriva' legendarni harmonikar in zamejski virtuoz

Da se je v igranju diatonične harmonike dodobra izpilil, sta 'kriva' priznani legendarni harmonikar Jože Burnik in zamejski virtuoz Zoran Lupinc. »Lupinc mi je po pošti poslal tablature s prijemi in note, po katerih sem vadil več ur dnevno,« pove Čeh, ki je harmoniko igral v ansamblu Štajer band. »Preigrali smo ogromno porok, abrahamov, dvakrat Ptujsko noč in veliko pustovanj. Potem sem spoznal dobrega prijatelja, baritonista Branka Novaka in kmalu prvič zaigral v družbi Alfija Nipiča.«

V objemu svoje Aleksandre Papež

Občasno sodeluje z Domnom Kumrom, Rudijem Šantlom, Denisom Novatom. »Ivan Prešern Žan je zame napisal prav posebno skladbo, še največ sodelujem z Burnikom, mojim vzornikom, ki me je povezal s Simonom Golobičem. Burnik je napisal nekaj skladb za mojo frajtonarico, nekaj sva jih skupaj posnela. Nekajkrat sem igral na Alpskem večeru, z žal prav tako pokojnim vodjo Jožetom Antoničem. Spremljal sem še Jožico Svete in Joži Kališnik, tako da sem eden redkih, ki sem imel možnost spremljati vse člane nekdanjega terceta Avsenik,« pravi.

Nekaj posebnih skladb je posnel s Tomažem Rebernakom in Borisom Golavškom, ob njegovi harmoniki je zapela tudi Brigita Vrhovnik Dorič. Velikokrat je kakšno ušpičil s Sašem Dobnikom.

V družbi Janeza Pera (Alpski kvintet) in Jožeta Burnika

Živi v Trnovski vasi, v naselju Ločič, kjer sta si z Aleksandro ob hiši njegovih staršev zgradila dom in se pred dvema letoma vselila vanj. Seveda je prostor za učilnico, v kateri Siniša poučuje učence, v njej so še klavir in orgle, na katere igra Aleksandra. »Imam srečo, da me razume in me z igranj nikoli ne priganja domov. Ker po navadi nimam domotožja,« se pošali Siniša, ki je ponosen, da ima kar nekaj njegovih učencev, ki so na različnih tekmovanjih vedno dosegali dobre rezultate, že svoje ansamble ali harmoniko poučujejo druge.

Strinja se s tistim, kar poje njegov prijatelj Alfi Nipič: Lepo je biti muzikant!

Najmlajši učenec šteje pet let, najstarejši jih ima 72. »Želim si, da bi se mladi zgledovali po starejših in uveljavljenih ansamblih: Avsenikih, Slakih, Alpskem kvintetu, Štirih kovačih, ansamblu Franca Miheliča in Braneta Klavžarja, saj so prav ti postavili temelje narodnozabavne glasbe. Sam pa, čeprav sem frajtonar, obožujem kvintetovsko glasbo, zlasti stil Jožeta Burnika,« sklene. Ravno zato je z Zlatkom Mundo izdelal svojo diatonično harmoniko, katere zvok se zelo približa alpskemu zvenu.