Prihaja mavrična zgodba tiska

Zelo dobre in temeljite časopisne zbirke obstajajo v Nuku, pravi, torej je časopisno bogastvo shranjeno na način, ki omogoča dolgotrajnost. Nerodnost te zbirke se skriva v vezanosti, zaradi česar si je časnike težko ogledovati.

»Res je, da razstavljene časopisne zbirke pri nas še ni,« mi pritrdi, »hkrati pa tudi ljudje do časopisnega papirja nimajo posebnega odnosa in ga redko shranjujejo. Običajno spravijo izvode, ki se jim zdijo zanimivi in bodo takšni tudi čez več let. Poznam kar nekaj ljudi, ki so shranili izvode ob zmagi Slovenije na evropskem prvenstvu v košarki in ob osamosvojitvi, še največ pa jih ima časopisne izvode (zlasti Dela), ki so izšli ob Titovi smrti,« pojasni svoja opažanja.

Začelo se je z Marburger Zeitung

Pred desetimi leti je na ljubljanskem bolšjem sejmu opazil izvod časopisa, ki je pritegnil njegovo pozornost. »Šlo je za Marburger Zeitung, ki je izšel 27. aprila 1941, z naslovom 'Führer v Mariboru'. Pod naslovom je bila fotografija Adolfa Hitlerja z malo deklico. Takrat sem si rekel, da to preprosto moram imeti.«

Tako se je začelo njegovo zbiranje pomembnih časopisnih izdaj. »Potem mi je žena iz ZDA prinesla dva časnika, ki ju je našla na garažni razprodaji. Eden je govoril o odstopu Richarda Nixona, drugi o smrti Johna F. Kennedyja. Zadnji, odločilni del te zgodbe se je zgodil, ko sem na ebayu našel izvod revije Time iz leta 1944 s Titom na naslovnici. Josip Broz - Tito se je že leto dni pred koncem druge svetovne vojne pojavljal na naslovnicah zelo uglednih časopisov, kar lahko danes jemljemo kot priznanje, da je bil pomemben dejavnik v protinacistični koaliciji.«

Težko izbere najljubši kos v svoji zbirki, saj pravi, da je sestavljena iz približno 15 poglavij. »Zanimiv del je revija Time, ki je večkrat uporabila isto oblikovalsko potezo. Ob smrti diktatorja/terorista/sovražnika so na naslovnici upodobili njegovo fotografijo in čeznjo naredili križ oziroma jo prečrtali. To so bile fotografije Adolfa Hitlerja, Saddama Husseina in Osame bin Ladna. Leta 1945 so prekrižali tudi japonsko sonce in pozneje še enega terorista, a teh izvodov nimam.«

Med časniki, ki si jih je resnično želel imeti v zbirki, je bil tudi New York Times, ki je izšel ob Titovi smrti. Če ima namreč časopise z vseh vetrov, iz Kitajske, Italije in Rusije, mu ne sme manjkati tudi newyorški. »Za določena časovna obdobja so nekateri izvodi dostopni na spletnih bolšjih sejmih, tega pa sem po precejšnem naporu odkril šele v nekem antikvariatu.« Zdaj iz tega zgodovinskega obdobja na ogled postavlja vse od Cicibana do New York Timesa.

Dajmo ljudem orodje za razumevanje

Seveda pa danes mediji delujejo drugače. »Tisk ni prvič v zadregi, kaj naj naredi s sabo,« opomni. »Ko je umrl JFK, je bila novica o predsednikovi smrti objavljena na televizijskih zaslonih že 38 minut za tem, ko je bila uradno potrjena. Časopis je lahko izšel šele nekaj ur pozneje. Že takrat je tisk zaostajal za televizijo, precej pred tem je bil že dosti za radiem. Večkrat v zgodovini se je bil že prisiljen na novo opredeliti, tudi ko se je pojavil svetovni splet. Tisk se s tem ukvarja že več kot stoletje, in to počnemo bolj ali manj uspešno.«

V svoji zbirki ima tudi izvod Washington Posta, ki je razkril Watergate, ki je odnesel Nixona. »Ta izvod je pomemben, ker kaže, kako se je časnik redefiniral v odnosu do televizije. Televizije so se razmeroma hitro odzivale in postregle s sliko dogodkov, časniki pa so se konec šestdesetih lotili raziskovanja.To je bila uspešna prilagoditev časopisa na težave, ki jih je prinašal preboj televizijskih novic.« Danes ima novinarstvo ob preiskovanju še eno nalogo. »To je poglobljena analiza in razlaga sveta, v okvir katere sodijo tudi mnenja. Zame osebno to pomeni, da je ključna naloga današnjega časopisja predvsem razlaga dogodkov, kontekstov, ozračja, v katerem živimo. Da ljudem dajemo orodje, s pomočjo katerega razumejo svet, v katerem živijo.«

Živimo v času malih zgodb

Ne glede na to, v kakšne čase gredo današnji mediji, brali bomo. »Tehnološko gledano se bo to, kar je danes tablica, najbrž dalo prepogibati ali temu spreminjati format. Pričakujem, da se bo po občutju še bolj približalo papirju. Ali bomo tisk brali na papirju, ne vem, a zagotovo bomo še brali. Ne strinjam se, da čisto vsem pada koncentracija za branje,« pravi, »a sem prepričan, da bo tisk ostal. En del bralstva bo želel imeti poglobljena, natančna analitična besedila in za te publikacije bo treba plačati malce več kot le en evro. Spet drugi bodo zadovoljni s kratkimi formati v obliki 140 znakov, kot ponuja twitter. Pričakujem nekakšno mavrično zgodbo,« se nasmehne. »Včasih smo imeli dva televizijska sporeda, zdaj jih imamo 300 z najrazličnejšimi vsebinami. Podobno se bo dogajalo s tiskom, ki bo bolj butičen, hkrati pa bolj pisan na kožo končni potrebi bralca, ki se bo odločil, kaj želi brati.«


V zadnjih desetih letih uspevajo tudi določeni formati medijev, katerih gonilna sila je senzacionalnost, povezana celo z žlehtnobo. »Del tiskanih ali pisanih medijev se je očitno odločil, da precej nepomembne dogodke spravlja v embalažo najbolj visokooktanskih pripovedi.« Živimo v času, ko imamo opravka z malimi zgodbami, opomni. »Ta visokooktanski pristop me moti in se mi zdi nepotreben. Boli me, če se ob tem potepta preveč ljudi.«

Moraš poskusiti

Tudi Suzy je na trg vstopila v času, ko naj bi se prodajala samo senzacionalnost, in mnogi so napovedovali, da ni prostora zanjo. »Ta mentaliteta, da je dopustno pomendrati ljudi brez moči, se je do neke mere preselila tudi v slovenske tabloide. Me pa veseli, da ima časopisna hiša Delo tabloid, ki se ne spravlja na šibke.«


Na ugibanja o uspehu pa gleda drugače. »Ne veš, kaj bo, dokler ne poskusiš. Za nazaj se morda kdo tolče po glavi, zakaj ni poskusil sam ustvariti takega izdelka, ker prostor za tovrstno branje očitno obstaja, a kriterij v poslovnem svetu predstavljajo le trgovska polica, spletna trgovina in kiosk. Včasih na trgu spodletijo ideje, za katere se zdi, da so obsojene na uspeh, in uspejo tiste, za katere se zdi, da nimajo prihodnosti. Največji poslovnež 20. stoletja Henry Ford je pred velikim uspehom s svojimi avtomobili kar dvakrat bankrotiral. Tega se nihče ne spomni več, ker so vsi zagledani v fenomenalno uspešen zadnji poslovni model.


Po drugi strani je medijski prostor danes precej drugačen. »Razmeroma preprosto je postaviti svoj medij. Blogerji, vlogerji, kralji in kraljice družabnih omrežij – da postaneš eden od njih, ne potrebuješ tiskarne, podjetja, delniške družbe. Spremenila so se tudi pričakovanja občinstva. Mladi uporabniki medijev danes strmijo v računalniški program in gledajo, kako nekdo drug igra videoigrico. To ima 10 milijonov ogledov, kar je meni nepojmljivo.« Težava je tudi v poslovnem modelu medijev, pravi. »Pred 20 leti smo se odločili, da vse, kar naredimo, prek svetovnega spleta podarimo občinstvu. Ob tem pa smo pozabili, da je treba branje spremeniti v denar.«

Delo je treba spoštovati

Njegove kolumne bralci neizmerno radi berejo, kar je znano tudi njemu. »Seveda pišem za občinstvo, a za tisto, ki je pripravljeno plačati, kar napišem. Ko svoj članek prenesem na svetovni splet, ga vedno opremim s kljukico, ki pravi, da je članek plačljiv. Svoje delo spoštujem in pričakujem, da ga bodo drugi spoštovali na tak način, da bodo za moje delo potrošili toliko kot recimo za skodelico kave.«


Po eni strani časopise namreč danes bere več ljudi kot kdajkoli prej, kupuje pa jih veliko manj. »Obstaja ideja, da so dolžni časniki vse, kar naredijo, brezplačno podariti svojemu občinstvu. Še pri glasbi smo se nekako dogovorili, da tako ne gre,« poudari. »Mi pa smo takoj pokvarjene kapitalistične barabe, če poskušamo poglobljeno besedilo prodati za nekaj centov. Mislim, da je treba to obrniti, saj tudi mi pričakujemo, da bomo za svoje delo pošteno plačani.«


Kot širi obzorja drugim, jih drugi širijo njemu. Danes ga zanimajo drugačne stvari kot pred leti, pravi. »Pred 20 leti me je bolj zanimala politika kot danes, ko z veseljem in lahkoto živim brez nje,« se še zasmeji. In predvsem, doda, vsak teden res temeljito prebere Sobotno prilogo, saj s pomočjo njenih piscev tudi on svet razume drugače, kot bi ga sicer.