Prijazno je biti prijazen, najprej s sabo

Spoznali sta se pred 20 leti kot sodelavki na mariborski radijski postaji. »Kmalu sva začeli redno 'kafetkati', od takrat pa sva kot rit in srajca,« v svojem slogu in štajerščini začne Polona Požgan.

»Tudi poslovno so se nama poti nenehno križale, dobrih petnajst let pa že ustvarjava skupaj,« jo dopolni Mojca Lubanjšek Pehant. Polona je ustanoviteljica in solastnica podjetja Retorik, predavateljica poslovne komunikacije in organizacije časa, po izobrazbi diplomirana politologinja in zgodovinarka ter mama Maksa in Karlija.


Mojca pa lastnica in soustanoviteljica Retorike, certificirana mediatorka, predavateljica pisne in asertivne komunikacije, ima vse tisto, česar Polona nima. Ve, katera je leva in katera desna stran, razume, kaj ji govori gospa Garmin, zna zamenjati žarnico in sestaviti Ikejino pisalno mizo, je mama Špele in Gašperja.

Vsem bi bilo lepše, če bi bili prijazni

»Najina primarna dejavnost je ljudem v podjetjih pomagati vzpostaviti komunikacijske poti in zagotoviti okolje, v katerem se spoštujejo in slišijo. Prijaznost je le vrh te gore, po kateri plezamo. Delamo na vseh nivojih, tudi z delavci v proizvodnji, in prav v podjetjih, kjer so to uvedli, se dogajajo neverjetni premiki,« začne Mojca.


Kako pa je nastalo predavanje z zanimivim naslovom Prijazno je biti prijazen? »Lani sva imeli poslovno zelo intenzivno leto. Če sva si pred tem želeli kakšno stranko več, sva lani dobili tudi kakšno preveč. V treh mesecih sem delala s 1600 ljudmi, od lastnikov podjetij, direktorjev do delavcev v proizvodnji. Ko sem se vprašala, kaj jim je skupno, sem ugotovila, da vsem manjkajo osnove človečnosti. Na prvem mestu je prijaznost. Ne upamo je pokazati, da ohranimo svoj položaj oziroma zaradi kupa nesmiselnih razlogov. Vsem bi nam bilo lepše, če bi bili prijazni, tudi naša država bi bila lepša, saj na vseh nivojih potrebuje prijaznost. Vidim, kako se da v 90 minutah, kolikor traja moje predavanje Prijazno je biti prijazen, to dopovedati. Ko ljudem poveš, da je prijaznost stvar odločitve in da govorimo najprej o prijaznosti do sebe, se omehčajo,« pove Polona.

»To je ena najboljših stvari, ki sem jo kdaj naredila,« je vesela. »Ko ljudem omeniš prijaznost, vsak zase misli, da to ima. Ko pa jim Polona na primerih prijaznosti, ki jo pričakujemo od drugih, pokaže, kako zelo smo zahtevni, spoznajo, da morda niso tako zelo prijazni. In to je trenutek spoznanja, ki dela to predavanje tako uspešno,« doda še Mojca.

Pogum in preboj združil 1157 žensk

Prijaznosti in pravega odnosa do sebe Polona uči tudi ženske v zaprti skupini Pogum in preboj s Polono Požgan na facebooku. »Opazila sem, da ženske eno mislimo, drugo pa govorimo in potem se zaradi tega žremo. Želela sem govoriti tudi o pogumu v komunikaciji, saj je to zelo ženska tema. Računala sem, da se bo vključilo od 20 do 50 žensk, ki sem jim nameravala podariti 14-dnevni tečaj v zaprti skupini, da so lahko varne in sproščene, pa tudi sodeluješ lahko, ko imaš pač čas. In nato so se začele prijavljati, številka pa je tako zrasla, da mi je bil to kar precejšen izziv. Zdaj je vključenih 1157 žensk. Iskreno komunicirajo in pravijo, da zdaj drugače delujejo, povedo, kar mislijo, in to mi pomeni največ,« pojasni.

Česa pa se ženske najbolj bojimo? »Da nas drugi ne bodo imeli radi, da ne bomo sprejete, da ne bomo pripadale, če bomo povedale svoje mnenje. In to nosimo na ramenih od svojih mam, babic, prababic … Tako smo bile vzgojene. 'Če ne boš pridna, te ne bomo imeli radi. Če boš pridna, pa boš sprejeta in ljubljena,'« pojasni. Koliko pa sta onidve pogumni in prijazni do sebe? »Po letih najrazličnejših izobraževanj zadnji dve leti s coachi delava ena na ena, ker se druživa tudi zasebno, se veliko pogovarjava o svojih odzivih na določene situacije in si tudi tako pomagava narediti kak korak naprej,« pove Mojca.

»Bili sva podobno vzgojeni, s tradicionalnimi prijemi, vrednotami in vzorci. Mislim, da sva bili prej kar precej neprijazni do sebe. Jaz sem bila vzgojena, da ni nič nemogoče, kar je super, ampak – vse zmoreš sama. Ne potrebuješ pomoči. Tudi če ne ješ, spiš. Resnično sem mislila, da moram za vse druge poskrbeti prej, če bo kdaj čas, bom pa tudi zase,« je iskrena Polona. »Popolna mama, gospodinja, vrt, kuhanje, mož … Povsem moško načelo. A tudi naši starši so bili tako naučeni od svojih. Naša priložnost zdaj je, da svoje otroke vzgajamo tako, da bodo poslušali sebe in se imeli radi,« še pove.

Ko spremenimo sebe, se spremeni tudi okolica, imata zdaj drugačne stranke? »O, ja,« se zasmeje Polona. »Predvsem sem vesela, da sva se strankam, ki niso delile vrednot z nama in pri katerih sva čutili, da ne moreva napredovati, ker si ne dovolijo slišati, zahvalili za sodelovanje. S tem sva rekli ne drugim in ja sebi. Prej sva velikokrat naredili obratno,« prizna Mojca, Polona pa se ji pridruži.

Ena 'ziheraš', druga pokeraš

Sta si značajsko podobni ali se dopolnjujeta? »Na nekaterih področjih zelo, na drugih pa se precej razlikujeva, a mislim, da je ravno to tisto, kar naju na koncu dopolnjuje,« oceni Mojca. »Po osnovnih vrednotah sva si zelo podobni, sicer znava biti izredno različni. Najina prednost pa je, da se sprejemava na vseh področjih takšni, kot sva, ne poskušava druga druge šolati, si pridigati, se preoblikovati in spreminjati. Puščava si svobodo, saj sicer ne bi tako dobro delovali,« razmišlja Polona.

»Ključno je gotovo najino globoko medsebojno spoštovanje, ko spoštuješ tudi pravico biti drugačen. In obe sva dobri poslušalki, tudi med vrsticami bereva, kdaj je dobro kaj reči, kdaj pa je dovolj le to, da si rama v oporo, nekdo, ki razume,« doda še Mojca. Kako pa vidita druga drugo? »Boš ti prva?« prijateljico v ogenj pošlje Polona. »Polona je eden najbolj srčnih ljudi, kar jih poznam,« začne Mojca.

»Reci najbolj,« vskoči Polona med smehom. »Potem sebe zanikam,« se ne da Mojca. »Všeč mi je njen smisel za humor, njen zaščitniški odnos do tistega, kar ima najraje – družine, sebe, nas, ki smo ji blizu. Všeč mi je tudi posebna energija, ki jo oddaja. Zadnje čase, ko sem bolj pozorna, ugotavljam, da s to energijo pritegne ljudi, kjerkoli se pojavimo. Bolj ko se ji približajo, bolj odhajajo od nje s pozitivno vibracijo. To je ena tistih njenih posebnosti, zaradi katerih jo človek preprosto mora imeti zelo rad,« je izčrpna. »Iii, kako lepo si povedala,« jo ljubeče objame Polona.

»Mojca pa je zelo premišljena, kar je v redu. Je odlična prijateljica, ki zna poslušati, ne vsiljuje svojega mnenja. Je tudi odlična mama, prijetno je biti ob njej, saj je zabavna pa tudi zelo čustvena. To se mi zdi idealna kombinacija. Sicer jo težko objektivno presojam, obe sva namreč edinki in tako povezani na vseh ravneh, da ne morem soditi o kakšnih njenih napakah, niti o dobrih straneh, ker je to pač moja Mojca. Je taka, kot je, in lepa je,« zaobjame še Polona. V čem pa sta si različni?

»Jaz sem 'ziheraš',« začne Mojca. »Jaz pa pokeraš,« v smehu izstreli Polona. »Poslovno je to dobro. Polona vidi priložnosti, se prepusti in gre z dogajanjem, jaz pa sem tista, ki mora vedeti, zakaj, kako in vse drugo,« pojasni Mojca. »Do zdaj sva vedno našli sredino, ki gre malce bolj proti Poloninemu področju (smeh), ampak na koncu naju to obe osrečuje,« pove. »Ni tako težko skočiti v nekaj, če veš, da je za teboj vedno nekdo, ki ti krije hrbet in uredi vse potrebno,« doda Polona. »Mojca je tista, ki ureja vse finance, če bi jih jaz, bi najbrž že kje sedeli,« je spet v smehu slikovita Polona. »Polona pa nenehno razmišlja, katerih področij bi se še lahko lotili, kateri coachi bi nama še lahko koristili za poslovno prihodnost, ideje,« pristavi Mojca.

Štajerska Ana Kurnikova

Kaj pa hobije, imata tudi iste? »Polona ima tenis, jaz pa ne maram športa,« z nasmeškom pove Mojca. »Ko začneš delati na sebi, spoznaš, da to vključuje tudi telesno aktivnost. Leto in pol imam trenerja za tenis in zelo uživam, dvakrat na teden pa k nama v pisarno pride vaditeljica joge,« je navdušena štajerska Ana Kurnikova, kot si reče v šali. V stikih sta tudi, ko nista v pisarni, ali se slišita ali komunicirata prek sodobnih poti. »Tudi med dopusti smo velikokrat skupaj, meni se od Mojce ni treba spočiti,« še pove. In njeno kuhanje, lahko pričakujemo še kakšno kuharsko knjigo?

»Joj, ne. To je bilo čudovito dveletno obdobje, ki pa je mimo. Na Pop TV so iskali nekoga, ki zna približno govoriti in kuhati, tako da sem bila popolna kombinacija. Ne bi želela, da me ljudje vidijo kot kuharico, ker nisem. Res je, da sem pred časom skoraj obsedeno, strastno kuhala, zdaj pa ne, tudi ne kuham vsak dan, ker ne utegnem,« pojasni Polona. »Ker sem tvoje jedi velikokrat z veseljem okušala, priznam, da te čase kar malo pogrešam,« ji prijateljsko polaska in nagajivo zaključi Mojca.