Žanov klic me je zbudil že zgodaj. »Mami, ne morem priti pote v Španijo. Zbolel sem in vročino imam. Oprosti mi. Res mi je zelo žal,« je rekel glas na drugi strani. Bil je moj zadnji dan na Caminu. Prehoditi sem morala samo še dvajset kilometrov do tako težko pričakovanega objema mojih fantov. Objema, ki je bil zame luč na koncu tunela. Vsakič, ko sem pomislila nanj, so mi po licih stekle solze. Kako zelo sem jih pogrešala. Nato mi je tik pred koncem Žan sporočil, da ga ne bo. Popolnoma egoistično razočaranje je skozi moje telo steklo kot električni impulz.
»Si jezna name, m...