Meh na mah: Prišla na vaje in ostala
Še ne dvajsetletna Hana Zupan je dekle, ki lepša Ansambel Dolenjskih 5 – ki si je kot prvi v tej sezoni oddaje Slovenski pozdrav pridobil vstopnico za finale festivala Slovenska polka in valček, nova generacija.
Odpri galerijo
Ansambel Dolenjskih 5 je eden redkih dolenjskih kvintetov. Poleg pevke Hane so njegovi člani še Žan Hribar, Jan Anderlič, Jure Krevs, Gašper Anderlič in Gregor Janežič. V prvi vrsti jih seveda druži veselje do domače glasbe, v katero se je že v otroških letih zaljubila tudi Hana Zupan, ki ima še dva starejša brata. Andrej je kitarist pri ansamblu Nemir, Nejc pa igra kitaro in harmoniko, a le za svojo dušo. »Seveda pogosto skupaj kaj zapojemo in zaigramo,« pravi Hana, ki je z bratom Andrejem nastopala, že ko je bila še deklica. »Jaz sem pela, on me je spremljal na klaviaturah.«
Fante iz ansambla je večinoma poznala od prej, saj so se srečevali na veselicah in drugod. Nekega dne so jo povabili, da bi zapela z njimi. »Prišla sem na vaje in ostala. Od takrat je minilo že pet let, pa je še vedno luštno,« pravi simpatično dekle, ki je od nekdaj raje v moški kot ženski družbi, zato se med fanti odlično počuti. »A je včasih treba imeti tudi trdo kožo,« smeje se doda kozmetična tehnica po poklicu. Svoje fante ureja sama, na zasebni višji šoli v Celju pa se izobražuje še v programu velnes. Pravi tudi, da je samosvoja in da ima rada mir, da se lahko prepusti svojim mislim.
»Občutke in počutje pa rada izražam skozi besedila in glasbo, zato me slednja spremlja na vsakem koraku,« prizna dekle, ki se tudi veliko smeje, njeno življenjsko poslanstvo pa je širiti glasbo in dobro voljo med ljudi. »Rada se odpravim v naravo na sprehod ali tek, obiščem fitnes ali se zapeljem z motorjem ali kolesom. V prostem času pa polepšam tudi člane kakšnega drugega ansambla ali kakšno dekle. Še največ časa pa posvetim svojemu kužku Nodiju, muckoma Zoji in Vikiju, saj si brez živali ne predstavljam življenja.«
Pravi tudi, da ni značilna ženska, saj veliko raje okoli hiše postori kakšna moška opravila kot stoji za štedilnikom. »Priznam, nisem strastna kuharica. Raje kot kuham kaj spečem. Sicer pa moje fante bolj prepriča kakšen kozarček dobrega vina kot pecivo,« nam še prizna Hana. In kaj ona pravi o tem 'koronačasu', v katerega smo ujeti vsi?
»Morda ne bi prišlo do takšnih razsežnosti, če bi se vsi držali pravil, ki so nam jih postavili. A ljudje smo svojeglavi, mislimo, da se nam ne more nič zgoditi,« pravi. Vesela je, da živi na podeželju in se lahko kljub vsem prepovedim veliko giba v naravi. »Če nič drugega, imam zdaj malo več časa za razmislek in počitek,« se nasmehne na koncu.
Fante iz ansambla je večinoma poznala od prej, saj so se srečevali na veselicah in drugod. Nekega dne so jo povabili, da bi zapela z njimi. »Prišla sem na vaje in ostala. Od takrat je minilo že pet let, pa je še vedno luštno,« pravi simpatično dekle, ki je od nekdaj raje v moški kot ženski družbi, zato se med fanti odlično počuti. »A je včasih treba imeti tudi trdo kožo,« smeje se doda kozmetična tehnica po poklicu. Svoje fante ureja sama, na zasebni višji šoli v Celju pa se izobražuje še v programu velnes. Pravi tudi, da je samosvoja in da ima rada mir, da se lahko prepusti svojim mislim.
»Občutke in počutje pa rada izražam skozi besedila in glasbo, zato me slednja spremlja na vsakem koraku,« prizna dekle, ki se tudi veliko smeje, njeno življenjsko poslanstvo pa je širiti glasbo in dobro voljo med ljudi. »Rada se odpravim v naravo na sprehod ali tek, obiščem fitnes ali se zapeljem z motorjem ali kolesom. V prostem času pa polepšam tudi člane kakšnega drugega ansambla ali kakšno dekle. Še največ časa pa posvetim svojemu kužku Nodiju, muckoma Zoji in Vikiju, saj si brez živali ne predstavljam življenja.«
Pravi tudi, da ni značilna ženska, saj veliko raje okoli hiše postori kakšna moška opravila kot stoji za štedilnikom. »Priznam, nisem strastna kuharica. Raje kot kuham kaj spečem. Sicer pa moje fante bolj prepriča kakšen kozarček dobrega vina kot pecivo,« nam še prizna Hana. In kaj ona pravi o tem 'koronačasu', v katerega smo ujeti vsi?
»Morda ne bi prišlo do takšnih razsežnosti, če bi se vsi držali pravil, ki so nam jih postavili. A ljudje smo svojeglavi, mislimo, da se nam ne more nič zgoditi,« pravi. Vesela je, da živi na podeželju in se lahko kljub vsem prepovedim veliko giba v naravi. »Če nič drugega, imam zdaj malo več časa za razmislek in počitek,« se nasmehne na koncu.