Prva lekcija (Suzy)
Odprla sem oči. Bilo je oblačno jutro, a v meni je srce žarelo. To je bil dan, ko pride mami iz bolnice po zelo zahtevni operaciji raka na pljučih. V zraku je bila prijetna napetost. Nekaj dni smo se že pripravljali, pripravili smo celo transparent DOBRODOŠLA DOMA.
Stopila je iz avtomobila in s počasnimi, previdnimi koraki stopila proti vhodu. S široko nasmejanimi obrazi smo jo spremili nazaj v njen dom: njen mož in njeni dve hčerki.
Farmacevtska sredstva ne morejo ozdraviti čustev in misli. To je bila moja prva globoka lekcija naravnega zdravljenja.
Mislila sem, da se bomo vrnili v vsakdanji ritem. Tega sem si želela. A ni bilo tako, saj so se začele kemoterapije, ki so terjale visok davek: utrujenost, bruhanje, brezvoljnost, negotovost, bolečina, izpadanje las. Nasmehi so izginili.
Velika uteha so bili sprehodi v gozdu, opazovanje šelestenja listov, poslušanje prelepega petja ptic. To je imela vedno rada. Moja mami je bila doma s kmetije in vedno zelo povezana z naravo. Ljubila jo je.
A bolečine so se vrnile. Žalost, razočaranje, nemoč. In v tistem je v življenje moje mame prišel zdravilec Tone. Končno nekaj upanja, saj so bile napovedi zdravnikov precej neobetavne. Pomagal ji je pri mnogih bolečinah, jo bodril, spodbujal in ji pošiljal energijo.
Vrstili so se tudi kontrolni pregledi na Onkološkem Inštitutu. Kemoterapija je dobro učinkovala, vendar so zaradi bolečin predlagali še serijo obsevanj, da bo proces zdravljenja bolj učinkovit. Moja mami je seveda zaupala v uradno medicino.
Ne vem točno, kako je potekala komunikacija z gospodom Tonetom. Spomnim se samo trenutka po obsevanjih, ko je povzdignil glas in rekel mami: »Ker nisi naredila punčke iz slame, jo polulala in zažgala, se bo slabo končalo.« Bila sem še mlada, precej naivna, a te besede so se mi močno vtisnile v spomin. Mislila sem si: »Kdo pa si ti, da govoriš tako?« A žal rekla nisem ničesar. Bila sem 'premlada'.
Moja mami je zopet začela kopneti. In prišel je božič, ki ga nikoli ne bom pozabila. Onkolog ji je rekel: 'Ni več pomoči.' To je bil najtežji božič vseh nas. Temen in zavit v žalost. Veliko sem jokala.
A spet se je v naši družini pojavila čudovita ženska Zvezdana. Z mami sta bili nerazdružljivi. Smejali sta se, se veliko pogovarjali, Zvezdana ji je delala terapije. Končno smo si malce oddahnili. Posijalo je upanje.
A žal ne za dolgo. Prišel je pogovor po telefonu med mami in Zvezdano, za katerega si še danes želim, da bi ga prekinila, da bi enostavno pritisnila na gumb za prekinitev klica, še danes si želim, da bi to takrat naredila, a nisem. Mami je jokala, jokala in jokala, Zvezdana pa na drugi strani govorila z zelo povzdignjenim glasom. Še meni se je trgalo srce …
Od tega pogovora dalje se je mami stanje slabšalo. Ni mogla več vstati, zato smo ji rekli, naj potrebe opravlja kar v postelji. Odvzeto ji je bilo še zadnje dostojanstvo. Vse manj je govorila, a ujela sem, ko se je s teto, svojo sestro, pogovarjala o posilstvu. Jokali sta. Nisem želela prekiniti tega pogovora, zato sem takoj vprašala očeta o tem. Ni mi hotel povedati, a ko sem vztrajala, da bom vprašala Miro, svojo teto, se je usedel, počasi vdihnil in s šepetajočim glasom rekel: »Tvojo mamo je njen brat zlorabljal do njenega sedmega leta starosti.« Očeta še nisem videla tako skrušenega.
Teža čustvenih bremen in dogodki, ki so se zgodili zaradi izjemno nizke samopodobe, so mami dušili. Takrat sem dojela: farmacevtska sredstva ne morejo ozdraviti čustev in misli. To je bila moja prva globoka lekcija naravnega zdravljenja.
Ostala sem brez besed. Kot bi se čas ustavil. Od takrat naprej sem veliko molila. Sedela sem ob njeni postelji in brala različne molitve. Dva meseca pred smrtjo je nehala govoriti z besedami, a oči so govorile svojo zgodbo. Bile so rahlo priprte in usmerjene v daljavo. Videla sem, kako je njen duh že začel razpirati krila, da poleti v svobodo.
Rada te imam, mami moja. Tvoja zgodba me je veliko naučila. S hvaležnostjo, tvoja hči Neja.
