Raubarju se melodije porajajo v delavnici

Ko ga pobaramo, kakšno je bilo njegovo otroštvo, izstreli kot iz topa: »Zelo lepo. Če odmislim, da sem v puberteti preizkušal živce mame Nežke in atija Jožeta, sem se imel zelo lepo. Od nekdaj so me zanimali motorji in košarka. Najbolj pa glasba. Vsa, od rock'n'rolla, jazza, countrya do dalmatinskih skladb. Vse sem poslušal, še rapal sem.«

Glasba pa je Blaža spremljala tudi, ko so fantje začeli hoditi naokoli in se kdaj znašli v kateri kočljivi situaciji. »Moram priznati, da če je bil kdaj kje kak prepir, me je harmonika vedno rešila,« nam pove v smehu. Obiskoval je poklicno šolo v Škofji Loki in se zaljubil v ta del Slovenije.

»Mavčiče, kjer sem doma, so seveda v kranjski občini, a me je od nekdaj vleklo proti Loki. Selška in Poljanska dolina pa Severna Primorska so mi najljubše. Tam so me ljudje vedno lepo sprejeli in sem se odlično počutil. Veliko smo 'prebandali' po teh koncih. Seveda s harmoniko,« pravi Blaž, ki je v Poljanski dolini našel tudi svojo ženo Urško. Bila je natakarica v gostilni Lipan na Hotavljah, kjer je doma. In seveda so Raubarji tam pogosto igrali na veselicah.

»Na eni od teh sem spoznal njo. Kaj iskrice, pošteno se je vnelo med nama. Tri leta sva živela pri njej, potem, ko je bila prvič noseča, pa smo se preselili k nam v Mavčiče in tu sva dočakala tudi prvorojenca Naceta, ki sta se mu pozneje pridružila še drugi sin Miha in hči Sara. Od leta 2019 živimo v novi hiši na isti lokaciji, kjer z ženo, za zdaj uspešno (smeh) nadaljujeva tradicijo družinskega podjetja, ki se ukvarja z oblikovanjem pločevine,« nam pove. In prizna, da je ob družini in podjetju, glasba tista, brez katere si ne predstavlja življenja.

»Zanimivo, da so se mi do zdaj vse melodije za naše avtorske skladbe porodile prav v delavnici. Res. Kar vprašajte sodelavce, kolikokrat na dan izginem in si v telefon žvižgam melodije ali pa grem v klet do harmonike, da mi ideja ne izpuhti iz glave,« nam v smehu prizna glasbenik, ki prosti čas z družino najraje preživlja na izletih in kampiranju. »Najraje imam morje. Tudi hribe, a se ti žal ne morejo primerjati s šumenjem valov. V moji knjigi ne. Sem pa tudi nor na motorje in avtomobile. In pri nas mora vsaj malo smrdeti po nafti in bencinu.«

Pa kuhinja? »No, tu sem pa popolnoma nesposoben. Na žar sicer znam vreči kateri kos mesa, tudi kavico skuham in zmešam čokolino ali kosmiče z mlekom. Že pri čaju pa raje stojim zraven, da mi ne prekipi,« se pošali Blaž, ki pa v hrani nadvse uživa. No, tudi v sesanju, se smeje, že ima 'črni pas'. In v sušilec zna dati oblačila ter obrniti gumb. »Pravijo, da nam brez zraka živeti ni. To je res. Ampak, kaj ti bo ves zrak, če nimaš nikogar, da bi ga dihal s tabo,« sklene naš raubar in oče Blaž.