Recept za lep odnos: Žena ima zmeraj prav!

Ena od naših najbolj uspešnih pop zasedb je začela delovati leta 1987 pod imenom Šarm, pozneje pa se je zaradi velikega števila nastopov v tujini preimenovala v Victory. V vseh teh letih si je skupina ustvarila obširno bazo oboževalcev tudi s številnimi koncerti in festivalskimi nastopi. Avtor njihove največje uspešnice Zelena dežela, ki jo morajo na koncertih zaigrati vsaj dvakrat, je Miki.


V enem izmed ljubljanskih hotelov, kjer najdeva svoj kotiček za pogovor, si naroči črni čaj s sladkorjem in limono, ob tem pa pove, da ga spominja na otroštvo. »To so okusi, ki jih potem iščeš vse življenje. Ali pa nasprotno –žlikrofov včasih nisem maral, zdaj pa 'delam samomor' zanje,« se nasmehne.

»Moja mama je bila iz Idrije,« nostalgično pojasni. V duhu nostalgije pa je napisal tudi glasbo za njihovo novo pesem Še vedno sva ista, ki je dobrodošla novost, saj mineva že pet let od njihovih zadnjih pesmi.

»V 80. in 90. letih je bila glasba res dobra, danes pa po večini ustvarjajo tako glasbo, da ne moti. Naš zadnji komad je moteč,« razloži svoje vračanje h koreninam. Nakar zapoje refren pesmi: »Še vedno sem isti, še vedno si ista.« Opiše jo kot nostalgično ljubezensko pesem, ki pripoveduje zgodbo o ljubezni, ki je nekoč bila in po mnogih letih še vedno obstaja. Nova skladba pa že osvaja srca in ušesa poslušalcev.


»Všeč mi je, da smo našli neko luknjo, torej da s to pesmijo nismo nikomur podobni. Resda smo v karieri igrali že vse zvrsti, od housa, rocka do narodno-zabavne glasbe. Zdaj pa, tako kot se moda vrača, gremo spet h koreninam, kjer smo začeli.« Ko se ob tem spomni njihovih začetkov pred več kot 30 leti, pa z nekoliko začudenim glasom pove: »Kako smo že stari! Ampak to še zmeraj radi delamo.«

Sinu za zgled

Od samega začetka je bilo vsem članom skupine Victory nekaj jasno – uživati na odru in poskrbeti, da bo dobro tudi tistim pod njim. Ker so še vedno isti, jim to uspeva. »Ne cenim ljudi, ki se spremenijo. Rad imam ljudi, ki so isti, kot sem jih spoznal prejšnji teden ali pred več leti.« Njihov slogan je celo Ustvarjamo nepozabna glasbena doživetja.

»Druži nas skupni imenovalec: radi smo na odru, radi zabavamo ljudi, pa čeprav je to včasih naporno, ko je več nastopov čez vikend. Malo smo že res v letih,« se priduša in zavije z očmi. Ob tem ga podrezam, da je lani praznoval 50. rojstni dan, nakar mi iskreno prizna: »Zelo sem se bal petdesetke. Bilo je stresno, ker so vsi pričakovali žur. Pa sem ga naredil. Zdaj, ko je to za mano, sem spet začel ustvarjati glasbo, obkrožen sem s samimi dobrimi ljudmi s pozitivno energijo. Vse delamo brez stresa in se nam tako lepo dogaja, da sem prav srečen.«


Miki je sicer član velike glasbene družine, saj so skoraj vsi njeni člani – dedek, oče in brat glasbeniki, medtem ko se mati ukvarja s petjem. Kot pravi, živi samo od glasbe in za glasbo. »Srečen sem, da lahko to počnem. Moj 22-letni sin je svojemu agentu na sestanku v angleščini razlagal, da bi rad bil kot oče, ki dela to, kar ima rad, in živi od tega. Rekel je, da mu to predstavlja največ, kar lahko človek v življenju doseže. Od ponosa mi je šlo kar na jok.«

Ko ugotavljava, da veliko ljudi tega ne more reči, še pove: »Imam srečo, da se mi je to zgodilo, torej da živim od glasbe, in prav rad to delam. Zato sem srečen!« In kaj mu še nariše nasmeh na obrazu? »Osrečuje me, ko gledam svoja otroka, kako rasteta v dve čudoviti, močni, normalni osebi. Ker dandanes je tako malo normalnih ljudi. Vse je pod stresom, življenje je kruto, ni 'fer', tako kot tudi mi pojemo v naši zadnji pesmi.«

Zaradi darila ob prijatelje

Ko srkava čaj, mi pa vendarle prizna, da v njihovi družini nima glavne besede on, ampak njegova prelestna žena Petra. »Za lep odnos moraš biti moder. Ona ima zmeraj prav, in to je to! Prevzgojila me je, zdresirala me je. To je ta recept! Poslušaj ženo, in vse ti bo lažje v življenju,« razloži v smehu. S Petro sta poročena 23 let, a jo še vedno rad preseneča.


»Enkrat sem ji za rojstni dan podaril avto. Ker sem jo presenetil, je bil avto zavit v pentljo. Vsi prijatelji so prišli na to praznovanje z ženami in potem je vsaka rekla: 'Glej, kaj je Miki pripravil svoji ženil!' Takrat sem izgubil vse prijatelje,« se nasmehne.

»Velikokrat sem jo znal presenetiti. Vem, da to zdaj ni tako intenzivno, kot je bilo, ampak še zmeraj, če se le da, se potrudim. Treba se je razdajati. Saj tudi jaz od nje marsikaj dobim nazaj.« Na moje vprašanje, kaj dobi od nje, navihano odgovori: »Da me ne sekira kakšen teden ali dva!« Petra ga podpira pri vseh podvigih in ravno njeno mnenje največ šteje.

»Za vsako pesem vprašam njo. Ona je moj prvi kritik. In to neusmiljen! Ampak je prav, da je taka.« Že v tretjem razredu osnovne šole je Miki dobil svojo prvo kitaro, vendar se je v mladosti največ posvečal namiznemu tenisu. »Šport mi je dal veliko, res veliko. Ampak za vrhunskega športnika v špici moraš imeti tisto, česar jaz nisem imel. Za uspeh talent šteje mogoče 20 odstotkov, 80 odstotkov pa šteje garanje. Jaz sem bil nadarjen za veliko športov, garaštvo pa pri meni peša. A imam sina, ki ima oboje. On je ta pravi.«


Miki sinu Marku rad svetuje. »Ko sem pri svojem trenerju naredil vragolijo, me je kaznoval z 10 sklecami. Med delanjem sklec sem gledal, kje je trener, in sem jih naredil šest. Mislil sem si, kako ga bom prinesel okoli. Sinu pa razlagam, da če mu trener reče za 10 sklec, jih naj naredi 12, ker zdajle nekdo v Ameriki, Kanadi, Italiji dela 15 sklec, ker hoče biti boljši kot on. 'Sklece ne delaš za trenerja, ne očija, mamico dedija ali babico, delaj jih zaradi sebe,' mu govorim. Dopovedal sem mu, da trenira izključno zaradi sebe, in na to sem še jaz ponosen. Takrat tega nisem znal sam sebi razložiti, ker sem samo gledal, kje je trener. V bistvu pa sem prinesel okoli samega sebe.«

Namesto Mikija želel biti Rambo

Ravno med najinim pogovorom ga pokliče sin, s katerim sta zgradila lep prijateljski odnos. Mark je sicer zelo uspešen hokejist in mu napovedujejo mednarodno kariero, medtem ko je hčerka Tia državna prvakinja v plesu. Kot mi pove, sta oba pridna in nima nikakršnih težav z njima. Sam pa ni veljal za tako pridnega otroka. Zato ga povprašam, katera je največja vragolija, ki jo je kdaj naredil. Ko nekoliko pomisli, se spomni:


»Enkrat sem kot mulc v osnovni šoli pobegnil od doma za dva dni. K sosedu sem šel,« se nasmeji. »Ampak ne, imam še boljšo. Bil sem star pet let, ko smo živeli v stolpnici v 12. nadstropju. Med igranjem mi je žoga padla za televizor in sem šel za televizor. Medtem me je mama iz kuhinje klicala 'Miki', a se nisem oglasil. Balkon pa je bil odprt, in ker se nisem javil, je od strahu startala ven. Ko me je našla, pa sem jih dobil po riti. To je bila prava vragolija!« Mikiju je sicer uradno ime Miran, a ga že od otroštva spremlja ta vzdevek.


»Mama me je klicala Miki. Bil sem jezen, da me tako kliče, saj sem bil majhen in mi je bilo zato grozno. Raje bi bil Rambo ali kaj podobnega. Miki mi res ni bilo všeč. Potem pa sem dobil trenerja, ki se je pisal Mikelj, in so ga vsi klicali Miki. Takrat sem v glavi naredil preskok, saj če je on lahko Miki, sem lahko tudi jaz. Od takrat naprej mi je 'kul'.« Ob koncu mi le še zaupa: »Všeč mi je, ko se zjutraj zbudim, se pogledam v ogledalo in si dam najlepši možni kompliment – zapojem si pesem Še vedno sva ista.« Obljubi pa mi tudi, da bo z iskricami v očeh in metuljčki v trebuhu ustvarjal še naprej.