MEH NA MAH
S harmoniko pospremil v zakon 670 parov
Zvone Lipovšek - Lipy je muzikant, ki je že kot fantič skupaj z očetom igral na številnih ohcetih. Pravi, da je do danes za njim okoli več sto porok, na katerih je igral sam ali s svojim ansamblom, ki se imenuje po njem. Zvone je tudi velik ljubitelj in zaščitnik živali, doma pa ima psa Bonyja.
Odpri galerijo
S čisto prvo rdečo harmoniko sta končno spet nerazdružljiv par.
Velenjčani v jutranjih urah Zvoneta redno videvajo v Bonyjevi družbi, saj sta s psičkom pasme shitzu nerazdružljiva prijatelja, še več pa jih je Zvoneta vajenih videti s harmoniko na ramah.
Je eden tistih muzikantov, ki so sinonim za dobro zabavo, zato ne čudi, da ga samega ali z njegovim Ansamblom Lipovšek vabijo na rojstnodnevne zabave in poroke. Slednjih je bilo nekoč sicer še veliko več kot danes, na številnih pa ni šlo brez pravih, ljudskih muzikantov.
Zvone je to, kaj pomeni biti muzikant, spoznal že zelo zgodaj, saj je bil tudi njegov, danes že pokojni, oče Tonči muzikant, ki je igral trobento. Ko je Zvone pri rosnih sedmih letih dobil svojo prvo harmoniko in se je hitro naučil igrati nanjo, sta z očetom kmalu postala nerazdružljiv duet na ohcetih. Zvone se je rodil v Vojniku, na Železnikovi domačiji, in tam preživel čudovita otroška leta. Pri hiši je bilo veliko inštrumentov, le harmonika je manjkala.
»Ko sem bil star sedem let, sem starše nagovarjal, naj mi jo kupijo. A denarja zanjo ni bilo. Potem pa so se omehčali in prodali dva bika, nekaj je primaknil še stric ... Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem zagledal kovček, v njem pa je bila čudovita rdeča harmonika, kakršno sem pred tem videl in občudoval le po televiziji,« se spominja Zvone, ki se je že do naslednjega dne naučil nanjo zaigrati skladbo Preljubi moj Lenart. »In tako se je začela moja glasbena pot. S to harmoniko sem odraščal, z njo tekmoval doma in v tujini in tudi osvojil veliko nagrad, med njimi sedem zlatih plaket na Zlati harmoniki Ljubečne,« je ponosen Zvone, ki se je pozneje preselil v Velenje, harmonika pa je ostala doma, saj je oče rekel, da spada na domačijo.
Zvone si je kupil drugo, a želja, da bi imel svojo prvo harmoniko nekoč spet pri sebi, je ostala. Domači so to vedeli in lani sta mu jo mama Anica in brat Tomaž za rojstni dan podarila v trajno las. Zvone pa je tudi sinu Žanu zabičal, da ta harmonike ne sme nikoli od hiše, da mora iti iz roda v rod. Lipovšek je znan tudi po tem, da ustvarja lastne skladbe, okoli 70 se jih je nabralo do danes, a kakšnih 20 še niti ni posnetih. Je pa nedavno s člani svojega ansambla, to so Marko Lenart, Damjan Loknar in pevka Andrejka Rošer, posnel čutni valček z naslovom Beli Angel. Melodija in aranžma sta njegovo delo, besedilo pa je napisala priznana tekstopiska Vera Šolinc, Zvonetova sestrična.
»Pesem je posvečena vsem zdravnikom in drugemu zdravstvenemu osebju, saj se tega, kako pomembni so, žal zavemo šele, ko zboli kdo od naših bližnjih,« pravi Zvone, ki je zelo ponosen tudi na svojega strica in botra, upokojenega celjskega škofa monsignorja dr. Stanislava Lipovška, ki je nedavno postal častni meščan Celja.
S čisto prvo rdečo harmoniko sta končno spet nerazdružljiv par.
Je eden tistih muzikantov, ki so sinonim za dobro zabavo, zato ne čudi, da ga samega ali z njegovim Ansamblom Lipovšek vabijo na rojstnodnevne zabave in poroke. Slednjih je bilo nekoč sicer še veliko več kot danes, na številnih pa ni šlo brez pravih, ljudskih muzikantov.
Zvone obožuje svojega Bonyja, v prostem času pa rad sede tudi na motor.
Zvone je to, kaj pomeni biti muzikant, spoznal že zelo zgodaj, saj je bil tudi njegov, danes že pokojni, oče Tonči muzikant, ki je igral trobento. Ko je Zvone pri rosnih sedmih letih dobil svojo prvo harmoniko in se je hitro naučil igrati nanjo, sta z očetom kmalu postala nerazdružljiv duet na ohcetih. Zvone se je rodil v Vojniku, na Železnikovi domačiji, in tam preživel čudovita otroška leta. Pri hiši je bilo veliko inštrumentov, le harmonika je manjkala.
Ansambel Lipovšek te dni razveseljuje poslušalce s čutnim valčkom Beli angel.
»Ko sem bil star sedem let, sem starše nagovarjal, naj mi jo kupijo. A denarja zanjo ni bilo. Potem pa so se omehčali in prodali dva bika, nekaj je primaknil še stric ... Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem zagledal kovček, v njem pa je bila čudovita rdeča harmonika, kakršno sem pred tem videl in občudoval le po televiziji,« se spominja Zvone, ki se je že do naslednjega dne naučil nanjo zaigrati skladbo Preljubi moj Lenart. »In tako se je začela moja glasbena pot. S to harmoniko sem odraščal, z njo tekmoval doma in v tujini in tudi osvojil veliko nagrad, med njimi sedem zlatih plaket na Zlati harmoniki Ljubečne,« je ponosen Zvone, ki se je pozneje preselil v Velenje, harmonika pa je ostala doma, saj je oče rekel, da spada na domačijo.
Zvone si je kupil drugo, a želja, da bi imel svojo prvo harmoniko nekoč spet pri sebi, je ostala. Domači so to vedeli in lani sta mu jo mama Anica in brat Tomaž za rojstni dan podarila v trajno las. Zvone pa je tudi sinu Žanu zabičal, da ta harmonike ne sme nikoli od hiše, da mora iti iz roda v rod. Lipovšek je znan tudi po tem, da ustvarja lastne skladbe, okoli 70 se jih je nabralo do danes, a kakšnih 20 še niti ni posnetih. Je pa nedavno s člani svojega ansambla, to so Marko Lenart, Damjan Loknar in pevka Andrejka Rošer, posnel čutni valček z naslovom Beli Angel. Melodija in aranžma sta njegovo delo, besedilo pa je napisala priznana tekstopiska Vera Šolinc, Zvonetova sestrična.
Zvone danes harmonike tudi trži pod lastno blagovno znamko, izdelujejo pa jih priznani proizvajalci v Italiji.
»Pesem je posvečena vsem zdravnikom in drugemu zdravstvenemu osebju, saj se tega, kako pomembni so, žal zavemo šele, ko zboli kdo od naših bližnjih,« pravi Zvone, ki je zelo ponosen tudi na svojega strica in botra, upokojenega celjskega škofa monsignorja dr. Stanislava Lipovška, ki je nedavno postal častni meščan Celja.
